Na terenskih obiskih v okviru Verige dobrih ljudi sva s strokovno sodelavko prepotovali že skoraj vsak kotiček naše domovine. Vzponi in spusti, nevarni useki, razrite poti, pa območja, kjer tudi navigacijske naprave ne delujejo … V domove družin prinašava najosnovnejše dobrine za preživetje. Ob tem pa čisto vselej tudi novo upanje. Slišani so, razumljeni in tako zelo pomembno – niso več sami. Ko se na domu družine soočimo s starši, otroki in svojci, pa z vsem kar vidimo, doživimo in zaznamo, lahko ustvarjamo tudi osnovno sliko stanja in hkrati naredimo skupen načrt reševanja. Ki nikoli ne zmore biti povsem uresničen brez aktivnega sodelovanja družine. Ki mora biti vključena v vsebine celostne podpore in pomoči, ki jo nudi program Verige dobrih ljudi. Seveda so tudi izjeme. Še posebej tam, kjer so se v družine prikradle najtežje bolezni, ali jih doletele tragedije ali se zgodile nezgode in druge težave, ki so jih potisnile pod prag tveganja revščine.
Tokratni teren sva načrtovali prav do družin, ki so jih v revščino pahnile nezgode, tragedije in hude ter pogubne bolezni. In čeprav na načrtovanih poteh oznake niso prikazovale vzpetin in nevarnih obvozov, sva že do prve družine naleteli na prav to. Izjemno ozko in nevarno hribovsko pot, kjer je odpovedala tudi navigacija.
Vzpon na ozko vzpetino med dvema dolinama – naju je pripeljal do doma štiričlanske družine. Pred večstanovanjsko hišo naju je pričakala prijazna gospa, ki sva ji obisk lahko naznanili tik preden sva prispeli, saj skozi dolino elektronske povezave niso delovale. Povedala je, da je mož v službi, en otrok v osnovni šoli, drugi pa je že na univerzi. Prijazno naju je povabila v notranjost stanovanja. Stopnice do podstrešnega stanovanja so bile strme, nestabilne, oblečene v itison. Priznam, da sva težko nosili vse dobrine, ki sva jih pripeljali za družino, kajti mamica z imobilizirano roko ni zmogla pomoči. Stanovanje je bilo čisto in pospravljeno. Mamica je povedala, da sta z možem z lastnimi rokami iz podstrešja zgradila lično stanovanje. Vsak cent sta vložila v gradbeni material, delala sta sama. Ves material sta po lestvi tovorila v nadstropje. Bila sta zdrava in voljna dela in ni bilo težko.
Najprej sta zgradila kuhinjo in sobico, da so se lahko z dojenčkom vselili. Nato je prišla na vrsto kopalnica. In zatem še dnevna in otroška sobica, pa vhodni nadstrešek. Nakar sta zamenjala še obrabljeno streho, ki jima je zalivala novozgrajeno stanovanje. Oba sta bila zaposlena – delo pa je bilo oddaljeno od domovanja. Tudi avtobusnih povezav ni bilo, na delo sta se vsak zase po uro in več vozila kar s kolesom. Kmalu sta lahko kupila tudi avto. Očka je bil delavec z minimalno plačo, mamica pa se je izobrazila za gostinko. Delo je opravljala v bifeju in njena prijaznost je privabljala vse več strank. Bila je pridna, zanesljiva in delodajalec ji je zaupal vodenje lokala. Dobro ji je šlo, saj je promet v najetem lokalu omogočal tudi dober prihodek. Oba z možem sta tako zmogla začetno staro pohištvo zamenjati z novim. Kupila sta še eno vozilo, da nista bila odvisna drug od drugega, ker so bile njune poti v nasprotnih smereh, pa še otroka sta lahko vozila v vrtec in šolo. To so bili časi debelih češenj, je dejala mamica. Kajti kar nekaj let so poleti lahko šli vsaj za teden dni skupaj z otrokoma na počitnice. Privoščili so si morje in enkrat tudi toplice. Vse je tako lepo teklo do dne, ko je mamica doživela hudo nezgodo.
Dolga bolniška odsotnost je povzročila, da je bil prihodek iz meseca v mesec manjši. Po nekaj mesecih pa je koronski čas povzročil tudi prenehanje delovnega razmerja, saj je lastnik lokala zaradi izgub svojo dejavnost moral opustiti. Medtem je hudo zbolel tudi mož. Tudi sam je bil v bolniškem staležu. Njegova bolezen pa je napredujoča in mu omogoča le delo za skrajšan delovni čas. Tudi mamici so medtem določili invalidnost tretje kategorije, saj več ni mogoče, ker zdravljenje ni zaključeno.
Hudo poškodovano roko so operirali že več kot dvajsetkrat. Stanje se ni izboljšalo in mamica čaka povabilo na operacijo, kjer ji bodo morali tako hudo poškodovano in obolelo roko odstraniti.
Nizki prihodki štiričlanski družini ne omogočajo plačila osnovnih življenjskih stroškov. Prodala sta eno vozilo, da sta poplačala zapadle položnice, za katere sta imela že izvršbe. Za oba otroka nista zmogla niti nakupa šolske literature in potrebščin. Ne zmoreta nakupa kurjave, položnice za elektriko nista zmogla poravnati že nekaj mesecev.
Dolg pogovor je večkrat izvabil solze v oči mame. Pred tem tako zelo delavne in pridne gospe, ki nikakor ne more sprejeti zatečenega stanja. Ne sebe, ne moža – pa tudi ne družine. Socialno se je družina povsem izključila. Tudi otroka ne upata hrepeneti po izvenšolskemu druženju z vrstniki, ker jim nista več enaka. Celo računalnika za šolo na daljavo nimata. Bil je star in je odpovedal.
Mamica je srepo zrla v položnice in povedala, da spremlja mesečne poraste cen. In vsak večer pred spanjem preračunava, kako naj kolobari, da bi jim ostalo vsaj deset evrov za nakup vsaj enega metra drv. Da jih znova ne bo zeblo, da znova ne bodo brez elektrike. Vse to so, ko sta bila z možem zdrava, zmogli.
Mamico potolaživa. Skupaj napravimo načrt reševanja. Takoj potrebujejo drva, otroka računalnik, vključitev v Botrstvo in starejši otrok humanitarno štipendijo. Nujna je poravnava zapadlih položnic, da ne bodo v zaostanku plačil, kajti ne očka ne mamica nimata niti dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Mamica potrebuje še pogovor s terapevtom, da bo zmogla sprejeti stanje, v katerem se je znašla.
Vsako od obiskanih družin in zgodb na poti domov v avtu s sodelavko predebatirava. To nama pomaga, da že narediva okvirni akcijski načrt pomoči, hkrati pa tudi, da odloživa bremena in prav vseh le ne prinašava domov, med svoje bližnje. Ob vsakem obisku se potrjuje resnica, da smo prav vsi tako zelo ranljivi, četudi si ne predstavljamo. Vse obiskane družine so zmogle same, čeprav skromno in pošteno – preživeti. Pa jih je bolezen in tragedija pahnila v revščino. Vsaka od njih pa se ob tem valu podražitev, ki se obetajo, zelo boji.
Ob Svetovnem dnevu hrane in Mednarodnem dnevu boja proti revščini bi svoje misli družbene situacije v preteklem in letošnjem letu lahko strnila v kratek odstavek. Bojim se, kaj se dogaja v naši družbi, da so revni samo še bolj revni, še bolj odmaknjeni tako od sistema kot od sočloveka. Resnično bi si ob tej priložnosti želela, da bi država, po več letih opozarjanja na sistemske anomalije in klicem na pomoč ljudi, končno uporabila vzvode za odpravo sistemskih vzrokov revščine v Sloveniji.
