Spokojna tišina ni dajala prav nobenega znaka življenja v njej. Zasilna vhodna vrata so bila zaklenjena, zvonca nikjer, okna zastrta. Oviti v tišino gozdne jase sva s sodelavko razmišljali, da je bilo gotovo težko v tem predelu postaviti hišo. In hkrati, kako odmaknjeno življenje naj bi teklo tod. Tedaj se je pričela odstirati okenska zavesa in zagledali sva suhljati obraz mlade ženske. Odprla je okno in midve sva se predstavili, pa tudi namen najinega obiska. Na povabilo sva, obloženi z dobrinami, ki sva jih pripeljali družini, vstopili. Toda ne v stanovanje. Pač pa v velik neometan prostor, ki je z improviziranimi predelnimi stenami dajal vtis, da bo enkrat v prihodnosti tod morebiti stanovanje. Za enim od teh sten je bilo postavljenih nekaj ostarelih kuhinjskih elementov, ob njih pa komaj stoječa kuhinjska miza. Izza nje so v naju strmele vprašujoče očke nekajletne deklice. Že prve izmenjane besede so dekletce razbremenile stiske pred neznanima ženskama. Veselo je zlezla s stola in se navduševala nad prinesenimi dobrotami. Prav vsako živilo je vzela iz zavitka in ga predstavila mamici. Zraven pa je sama sebi zagotavljala, da bo sedaj mamica lahko skuhala veliko hrane zanjo, bratca, pa tudi ona bo lahko jedla.
Mlada mamica je zbrano in tiho predstavila svojo življenjsko pot. S sodelavko sva jo delno poznali, saj nam jo je zaupala že strokovna služba, ki nas je zaprosila, da družini celostno pomagamo v programu Veriga dobrih ljudi. Bila je otrok brez varnega in toplega doma. Odraščala je v pomanjkanju ljubezni in razumevanja staršev. Pogosto je bila deležna udarcev. Padali so povsod. Večkrat je zapustila dom in če ni našla razumevanja pri sosedih, je prespala po senikih. Otroštvo je bilo en sam strah, bolečina in beg. Pred nasiljem. Tako kot večina otrok podobnih usod je tudi ona razvila strategije preživetja. Ki so jo vodile v mladostniško uporništvo in zgodnjo osamosvojitev. Izobrazila se je za poklic trgovke. Takrat pa je v njeno življenje vstopil fant – podobnih navad, kot jih je imel njen oče. Bile so ji poznane in verjela je, da jih bo, kot enakovredna v partnerstvu, uspela rešiti. Postala je mamica dvema otrokoma in glava družine. Skrbela je za preživetje, negovala otroka in skrbela tudi za moža. Ki je kmalu po poroki izgubil delo. Iskal je novo zaposlitev in bolj kot so minevali meseci ne da bi jo našel, bolj se je izražal njegov nestrpen značaj. Vse, kar je storila, je bilo zanj napačno. Postal je nasilen. Brez vsakega razloga njegova težka roka ni prizanašala niti majhnima otrokoma. Verjela je v izboljšanje in se na vso moč trudila ohranjati odnos. Dokler se ni od udarcev tistega dne zbudila v bolnišnici. Ko se je po tednu dni bolnišničnega zdravljenja vrnila v najemno stanovanje, moža ni bilo več. Odšel je. Vse se je dogajalo v času prve razglasitve epidemije. In tedaj je izgubila delo tudi sama. Ostala je brez pravic iz javnih sredstev, saj je delodajalec ni obvestil o datumu odpusta, da bi si lahko pravočasno uredila nadomestilo prihodka na Zavodu RS za zaposlovanje. Prav v tistem času je tudi najemodajalec terjal izpraznitev stanovanja. V obupu nakopičenih težav je pomislila na samomor ...
Daljni sorodniki so prav takrat zaključili z grobo gradnjo počitniške hiše. Ponudili so ji možnost, da se zasilno vseli. Poprijela je za ponujeno rešitev, sama uredila notranji prostor v improvizirano prebivališče in se z otrokoma, kot je dejala, preselila na varno. Stran od ljudi, spominov in problemov. Dejala je, da je z otrokoma tod našla svoj mir. Uredila si je tudi košček vrta in posejala vrtnine in zelenjavo. Medtem ji je pomagal tudi pristojni Center za socialno delo, ki ji je omogočil podporo in otroške dodatke, hkrati pa nas zaprosil za dodatno pomoč, ki jo ta trpeča enostarševska družina močno potrebuje. Mamica si je še močno zaželela, da bi bili ukrepi za preprečevanje širjenja novega koronavirusa čimprej odpravljeni in bo znova našla zaposlitev. Zaveda se oddaljenosti bivanja, saj je kraj težko dostopen, v bližini pa ni niti avtobusnega prevoza. Velika oddaljenost vrtca ji ne omogoča, da bi otroka zmogla odpeljati v varstvo. Čeprav zares skrbno ravna s sredstvi, ji pogosto zmanjka hrane. Zato se večkrat zgodi, da sama varčuje pri hrani, da je imata otroka dovolj. Od tod tudi dekličino navdušenje, da bo mamica lahko kuhala za oba otroka, ob tem pa tudi sama zaužila pripravljeni obrok.
Bolečino mamine pripovedi je začutila deklica. Tesno se je stisnila v njen objem. Mamici pa so po licih polzele debele solze. "Vse bom storila, da moja otroka ne bosta doživljala tega, kar že vse življenje doživljam sama," je zaihtela.
Z mamico smo izdelali načrt postopnega reševanja zatečenega stanja v programu Verige dobrih ljudi. Potrebna bodo sredstva, oprema, terapevtske obravnave in še mnogo drugega. Oba otroka bomo vključili še v program Botrstvo.
Najino slovo je pospremila deklica. Želela je, da še ostaneva. Razumela je opravičilo, da naju čaka ta dan še veliko mamic in očetov ter otrok. Drobne rokice so se naju oklepale – velike modre očke pa so bile več kot zgovorne. "Pridita, še pridita k meni in k nam, pa tudi moko še prinesita, moja mamica peče dobre piškote ..." Orošenih oči sva zapuščali družino, odločeni, da se zares kmalu vrneva. V drugačno, lepše, varnejše okolje, ki jim ga bomo pomagali urediti.
Vožnja skozi labirinte gozda do naslednjega obiska je potekala z mislimi na to, kako drugačna bi bila življenjska pot mlade mamice, če bi jo našli že kot otroka in jo vključili v Botrstvo. V program, ki je v desetih letih svojega obstoja 11.000 otrokom omogočil stopiti na pot svojih sanj. Jih podpiral in omogočal razvijati njihova močna področja in jih učinkovito spodbujal na poti do želene izobrazbe in življenjskega uspeha. Program, ki tudi v danem trenutku piše lepše zgodbe več kot 6100 otrokom naše dežele. Podpira jih kar 5353 botrov. Hvala vsakemu posebej in vsem skupaj.
In s sodelavko sva že v zgodbi nove družine. Obiskali bova mamico, ki je po smrti moža ostala sama z dvema sinovoma, dolgovi in boleznijo ...
