Slovenski športniki so veliki in pomembni vzorniki otrokom, vsem nam in družbi nasploh. Ne morem verjeti, da tako malo številčna država, kot je Slovenija, zmore tako veliko število vrhunskih športnikov.
Tudi sama sem športna navdušenka in če je le mogoče, spremljam pomembna tekmovanja in prenose. V danem trenutku seveda zimske športe, kjer nas najbolj navdušujejo smučarski skakalci. Naši orli! Že od nekdaj jih zavzeto spremljam. Še intenzivneje pa od časa, ko se je v tem športu preskusil tudi moj sin, a mu žal okoliščine niso dopuščale nadaljevanja. Zame pa so smučarski skoki ostali eden najljubših športov.
Otroci iz družin v stiski navdušeni nad vrhunskimi športniki
K temu navdušenju so pripomogli tudi otroci našega vsakdana, ki smo jih gostili na humanitarnih taborih, jesenskih in zimskih počitnicah. Skupaj smo se navduševali nad različnimi športnimi disciplinami. Iskali smo talente, sposobnosti, zavzetost, željo in hrepenenje. Vodili smo jih na oglede smučarskih skokov ne le v Planico, tudi na polete v Kulm. Vsakič so izražali neizmerno željo po stiku z uspešnimi športniki, ki bi jim povedali osebno zgodbo o uspehu.
S tem namenom se prav za vsak otroški tabor trudimo, da bi otroke obiskali njihovi vzorniki in jim uresničili trenutne sanje. Obiskali so jih že Franci Petek, Jernej Damjan, Robi Kranjec, Tina Maze in Peter Prevc, najboljši slovenski smučarski skakalec vseh časov. Navdušil je otroke iz družin v stiski.
Njegovi obiski so bili prekratki za vsa vprašanja, ki so jih zanj pripravili. Vsi so želeli iti po njegovi poti, ki jim jo je predstavil. Deležna je bila ogromno odrekanj, vztrajnosti, discipline, želje, predvsem pa spodbude. Peter je vedel, da otroci, ki so ga tako oboževali, ko jih je prijazno in srčno obiskal, nimajo spodbud. Imajo pa potencial, talent, želje in sanje. Tako odprto, razumevajoče, vrstniško in očetovsko jim je podarjal spodbudne besede in vero vanje. Peter je skupaj s svojo prijazno ženo Mino postal tudi boter otrokom v programu Botrstvo. Za dražbo Botrstva na Valu 202 je podaril svoje zmagovalne smuči in s tem omogočil številnim majhnim glavam, da se spuščajo po smučarskih skakalnicah z željo, da postanejo slovenski orli.
Anita Ogulin je dolgoletna prostovoljka, človekoljubka, humanitarka in borka, ki živi za zgodbe, ki jih piše življenje. Je čutna, a hkrati energična ženska, ki črpa moč iz svoje družine in narave, je mati dveh otrok in babica dvema vnukoma. Ni ji vseeno, v kakšni družbi živimo, in za to, da bi se svet spreminjal na bolje, se vsak dan goreče trudi. Utrinke svojih dni zapisuje v dnevnik za našo spletno stran.
Žalostna zgodba Tomaža in njegove družine
Ne bom pozabila Tomaža, ki se je pripravljal na srečanje. Zapisoval si je vprašanja, da jih ne bi pozabil. Ob prihodu Petra ni imel moči, da bi jih izrekel. Bil je tako navdušen, da je le nemo sledil. Postavil se je poleg Petra in ko je odhajal, mu je v dlan podaril pozdrav. O tem je govoril ves čas tabora. Družina, iz katere je izhajal Tomaž, je bila povsem nemočna. Njegova mati je bila invalidna in je občasno delala v gostinstvu. Očka pa je dejal, da je zaposlen, vendar je svojo nemoč prepogosto utapljal v kapljicah alkohola.
Tomaž je imel še tri brate. Skupaj so živeli v majhni hiški pokojnih očetovih staršev, ki je bila hkrati tudi zasilna kmetija. Živeli so v kraju, kjer so bile postavljene smučarske skakalnice in obstajal je tudi skakalni smučarski klub. Tomaž, ki je imel komaj devet let, je s starejšim bratcem pogosto hodil opazovati vrstnike, kako se spuščajo po skakalnicah. Sanjal je, da je tudi sam eden izmed njih. Njegov brat je iz lesa začel izdelovati skakalne smuči, da bi takrat, ko so skakalnice prazne, sama s Tomažem poskušala skakati.
Skozi zgodbo Tomaža smo vstopili v njegovo družino, da bi jim pomagali iz neobvladljivega stanja. Toda že pri prvem obisku njihovega doma smo zaslutili, da potrebujejo več vrst pomoči. Takoj smo se povezali s pristojnim centrom za socialno delo, kjer so poznali družino, toda vstop vanjo je odločno zavračal oče. Mama sama ni zmogla skrbeti za vse štiri otroke, ki so bili stari med šest in 12 let. Sama ni zmogla niti poskrbeti za gospodinjstvo, zato je bila hiška zanemarjena. Ker so se očetovi starši ukvarjali s kmetijstvom, so sami otroci nadaljevali z rejo kokoši in zajčkov.
Obema staršema smo predstavili, kako jim lahko pomagamo. Pomoč sta veselo sprejela. Ugotovili smo, da nimajo nobenih stikov niti s sorodniki. Bili so izključeni iz okolja, v katerem so revno živeli. Oče je bil gozdni delavec, odvisen od povpraševanja, brez stalne zaposlitve. Tisto jutro, ko smo se s skakalnim smučarskim klubom dogovorili, da vključijo tudi Tomaža in brata, se je zgodila tragedija. Očeta otrok je drevo, ki ga je podiral, ubilo.
Enostarševska družina je za nekaj let postala naša. Tomaž in brat sta uresničevala svoje sanje. Srednja šola, ki je bila oddaljena od njunega kraja bivanja, je terjala, da smo ju namestili v dijaški dom. Bila sta zavzeta in redno sta hodila na treninge. Kljub temu se jima ni uspelo uvrščati med najboljše, kar ju seveda sploh ni vznemirjalo. Bila sta vesela, da sta lahko uresničila želje in na lastni koži spoznala, kakšni napori se skrivajo za uspehi smučarskih skakalcev. Med skakalnimi talenti je še veliko otrok in verjamem, da bomo ponosno prisluhnili slovenski himni ter se navduševali nad njihovimi uspehi.
Zahvala Petru Prevcu za vsa dobrodušna dejanja
Peter Prevc zaključuje svojo profesionalno športno pot. Vsem nam bo za vedno ostal svetel vzor športnega vzornika. Peter, iskrena hvala v imenu ekipe ZPM Ljubljana Moste-Polje. Zahvaljujemo se ti za vsa sporočila, ki so številnim otrokom našega vsakdana podarjala vse tisto, kar potrebujejo za uresničitev njihovih sanj.
