Po osmih selitvah družina končno našla primeren dom

Ko sva s sodelavko potrkali na vrata stanovanja, naju je pričakal širok nasmeh. "Le pridite, da vama pokažem naš čisto pravi dom," je srečno zaklicala mama dveh osnovnošolcev. Takoj ko sva prestopili prag, je navdušena mamica že začela razkazovati njihov nov domek. Stanovanje je za tričlansko družino ravno pravšnje – svetlo, prostorno in cenovno precej dostopnejše od trenutnih tržnih najemnin.

Starejši sin, ki še vedno hodi v osnovno šolo, se je žal v svojem življenju moral seliti osemkrat. Selitve ne povzročijo nemira le pri odraslih, temveč tudi veliko prilagajanja in skrbi pri otrocih. Za sinčka je varnost in toplina novega doma pravo bogastvo. Končno se lahko umiri in s svojimi sovrstniki splete prava prijateljstva.

Vendar tudi njihova selitev ni bila popolna. Mamo je ob odobritvi stanovanja močno skrbel nakup pohištva in bele tehnike. Namreč, neprofitna stanovanja pridejo prazna, z le nekaj osnovnimi elementi v kopalnici. Za družine, ki se preživljajo le z eno skromno plačo in brez možnosti kreditnega posojila, nakup celotnega pohištva, bele tehnike in osnovnih stvari, predstavlja izjemno finančno breme. Tudi večjih prihrankov ni, saj je varčevanje skoraj nemogoče.

Mamica je tokrat imela veliko srečo, saj so ji na pomoč priskočili radodarni prijatelji ter znanci in ji tako opremili skoraj celoten dom. Kosi so sicer zelo različni in nekoliko rabljeni, a vsak nosi svojo zgodbo in tako ljubkemu domu podajo toplino ter domačnost.

Fantka imata vsak svojo sobico, mama pa spi v dnevno-bivalnem prostoru. Kuhinje zaenkrat še nimajo, zato mama kuha na improvizirani manjši plošči. Posodo pa morajo žal pomiti v kopalnici. Ob tem, ko nama je mamica zaupala, da morajo posodo pomiti v kopalnici, sva od nje občutili rahel sram. Vendar je to hitro prikrila z nasmehom in dodala: "Bomo že nekako. Počasi. Glavno je, da smo tukaj skupaj."

Mamina pozitivna usmerjenost in vztrajnost sta pomembni tudi zaradi njenega zdravstvenega stanja. Po rutinski operaciji se je njena zdravstvena situacija precej zapletla, nekaj časa je bila tudi hospitalizirana. Točne diagnoze še nima, pregled pri specialistu pa je predviden šele leta 2029. "Rekli so mi, da naj se pač navadim na takšno življenje," pove tiho.

Pred nastankom zdravstvenih težav je bila mamica zaposlena, a žal zaradi hudih bolečin v telesu in šibkosti je delo opustila. Želja po delu še vedno ostaja, vendar ji zdravstvene težave to onemogočajo, le čas bo pokazal, če je še vedno primerna poprijeti za delo.

Ko jo vprašava o sinovih, ji obraz ponovno zasije. Opiše ju kot prijetna, ljubeča, zabavna in v šoli uspešna otroka. Dodatna pomoč v šoli, mamina aktivnost in njuna močna motiviranost pripomorejo k temu, da dosegata dobre rezultate. Vendar ima starejši sin posebnosti pri vidnem zaznavanju, zaradi katerih pri gledanju na tablo hitro pride do glavobolov in utrujenosti. Za lažje spremljanje pouka nujno potrebuje posebno prilagojena očala, a si jih žal mamica ne more privoščiti, saj so zanjo še redne položnice veliko breme.

"Zato sem se obrnila na vas," pove mama, "res bi rabila pomoč pri nakupu posebnih očal, da bo sin lahko spet normalno videl tablo, bral in se veselil šole."

Mama o njihovem novem domu govori z iskrico v očeh. Zanje je to prostor, kjer lahko prvič po dolgem času zadihajo, kjer imata fanta vsak svojo sobo in kjer je kljub manjkajoči kuhinji ter improviziranemu pomivanju posode občutek varnosti močnejši od pomanjkanja. Pravi, da je najlepši občutek, da fantoma lahko obljubi: "Tukaj bomo ostali."

Zgodba prijetne družine naju je s sodelavko spomnila, da dom ni samoumeven in stabilnost ni nekaj, kar je dano vsem. Včasih največ pomeni prav občutek, da lahko otroku zagotoviš stalnost, rutino in mir. Družini bomo v okviru programa Veriga dobrih ljudi stali ob strani. Tako nov dom ne bo le začasen postanek, temveč resničen začetek mirnega in varnega življenja.