Njihov dom je urejena in čista bivalna enota, v katero so družini omogočili preselitev zaradi ženine dolgotrajne bolezni. Nahaja se v neposredni bližini osnovne šole in vrtca, kar jim omogoča lažjo vsakodnevno organizacijo, kot so različni urniki otrok, nujni zdravniški pregledi in obiski trgovine, saj nimajo lastnega avtomobila. Sicer očetu občasno na pomoč priskoči sosed in mu posodi avto, a to ne rešuje vseh vsakodnevnih izzivov. Vsakodnevna opravila, organizacija šolskih obveznosti, priprava obrokov, gospodinjska dela, skrb za dobro počutje otrok – vse to po mamini smrti nosi oče sam.
Ob pogovoru z njim sem hitro zaznala, da si za svoje otroke želi zagotoviti le čim bolj stabilno prihodnost. Kljub vsemu, kar je bilo po hudi izgubi očetu naloženo na pleča, v njihovem domu ni videti niti kančka zanemarjenosti, temveč le veliko ljubezni. V času najinega obiska je bila zaradi zdravniškega pregleda doma tudi hčerka, ki je z navdušenjem razlagala o likovni vzgoji, njenem najljubšem predmetu v šoli. Skozi pogovor in obnašanje se je videlo, da sta z očetom močno povezana.
Za otroke so to prve počitnice brez mame
V celotnem času najinega obiska se oče ni niti za sekundo pritoževal, pa čeprav bi bilo to ob vseh stiskah, ki jih doživlja, od njega povsem upravičeno. Iz njegovega mirnega govora je sevala globoka žalost ob izgubi partnerke ter utrujenost in zaskrbljenost, ker otrokom ne zmore zagotoviti brezskrbnega otroštva. Še posebej ga obremenjuje dejstvo, da so to za otroke prve poletne počitnice brez mame.
Presenetilo me je, da ne glede na hudo pomanjkanje, v katerem živi družina, oče ni prosil za finančno pomoč. Zahvalil se je za paket hrane, ki sva ga s sodelavko dostavili družini, in poudaril, da otroci potrebujejo predvsem nova oblačila in obutev, saj so v letih odraščanja, ko jih hitro, prehitro prerastejo. Jeseni bodo vsi trije otroci potrebovali novo garderobo, ker so jim oblačila iz prejšnje sezone že premajhna.
"Najbolj si želim, da bi otroci jeseni v šolo odšli z občutkom, da imajo vse, kar potrebujejo, brez da bi jih skrbelo, če bodo imeli topla oblačila ali primerne čevlje,", mi je zaupal z bolečino v glasu.
Želim si, da bi oče lahko zmogel sam. A ker je težje zaposljiv zaradi poškodbe pri delu, se bojim, da bo vse, kar je sledilo zaradi izgube mame, padlo na deklico in ostala dva otroka – tudi skrb za finančno stanje družine.
Prositi za pomoč je pogumno dejanje
Njihova zgodba razkriva, kako neizmerno težko je prositi za pomoč. In žal takšnih družin ni malo. Velikokrat jih je strah, da jih bo okolica obsojala ali videla kot neodgovorne. V sebi nosijo občutek nemoči in krivde, ker sami ne zmorejo poskrbeti za svojo družino, prav to tiho breme pa jih še dodatno izčrpava. Zato je še toliko pomembneje, da kot družba razumemo, da prošnja za pomoč ni znak šibkosti, temveč dejanje poguma.
Vsak otrok si zasluži brezskrbno otroštvo, vsak starš pa osnovne pogoje, da mu to lahko omogoči. Zato je ključno, da namesto obsojanja pokažemo razumevanje in ponudimo roko pomoči tistim, ki so v stiski. Samo skupaj lahko ustvarimo družbo, v kateri si stojimo ob strani in v kateri nobena družina ne ostane sama v stiski.
