'Pogrešamo te, Anita'

Kadar sem z Anito obiskala družine na terenu, sem imela priložnost spremljati njen "klasičen" dan, saj so ti tereni pogosto trajali tudi več kot osem ur. Ker sva obiskovali različne odročne in težko dostopne kraje po Sloveniji, sva veliko časa preživeli v avtu. Takrat je avto postal več kot le prevozno sredstvo. Služil je kot obedovalnica, telefonska govorilnica, pisarna, klepetalnica in še kaj.

Verjetno je kdo, ki je slišal Anitine pripovedi o obupanih klicih sredi noči, o izpovedih popolnih neznancev, ki so z njo delili svoje najbolj črne življenjske zgodbe, pomislil, da se to ne more zares dogajati, a ob delu z njo si hitro spoznal, da je to še kako zelo možno in resnično.

Spomnim se, ko sva se peljali na obisk k družini na Kozjansko. Anita je imela telefon običajno povezan z avtomobilskim zvočnikom, da je bila lahko tudi med vožnjo vselej na voljo ljudem. Tisti dan je prejela klic neznane številke. Zaslišali sva gospo, ki je zaradi svoje stiske govorila hitro in nepovezano, slišati je bila potrta, obupana in hkrati jezna. Govorila je o dolgovih, otroku, ki mu ne more zagotoviti najbolj osnovnega. Anita ji je zastavila nekaj ključnih vprašanj, da bi si pridobila bolj jasno sliko, vprašala jo je tudi, kje je dobila njeno številko, vendar ji je gospa odgovorila: "Zakaj je to zdaj pomembno? Ne bom vam povedala! Ta trenutek bi najraje umrla!"

Anita se je na njene besede odzvala popolnoma mirno in jo s toplim, mehkim in pomirjujočim glasom nagovorila: "Draga gospa, hudo mi je za vas, težko zgodbo prestajate. Čutim vašo stisko in želim si, da vam bomo lahko pomagali. Pošljite mi kratek opis težave in dokumentacijo po e-pošti, vam zvečer odpišem, trenutno sem na terenu. In gospa, stvari so rešljive in otroci vas potrebujejo." Še nekaj minut nazaj obupana gospa, se je ob njenih besedah povsem pomirila.

Človek ob prestajanju hudih stisk svoje občutke izraža na zelo različne načine: s solzami, jezo, očitki, zahtevami ali izsiljevanjem. V takih trenutkih je človek najbolj potreben občutka, da je slišan, razumljen, da ga nihče ne obsoja in se ob vsem tem počuti varno, in Anita je znala to narediti kot nihče drug.

Anita je s svojo pristno skrbjo in naklonjenostjo znala razorožiti še tako hude obrambne mehanizme in ljudje so se ji v trenutku odprli, ji zaupali svoje stiske, strahove in upe. Z opazovanjem njenega odnosa do ljudi, ki so naju sprejeli v svoj dom, sem lahko videla vse njene besede tudi dejansko zaživeti pred svojimi očmi. Zato so mi bili tereni z njo vedno dragoceni, saj sem se ravno takrat od nje lahko največ naučila.

Kljub strokovni in odgovorni obravnavi vsake zgodbe posebej, je Anita vedno našla tudi prostor za humor, ki je še tako temno in vlažno čumnato razsvetlil z optimizmom, ki ga prinese sproščen smeh. Naučila me je, da sta toplina in človečnost pogosto vredni mnogo več, od marsikaterega formalnega pristopa. Da ljudem resnično prisluhneš, ko potrebujejo pogovor, jim nakloniš nasmeh, stisk roke ali celo objem in jim vliješ malce zaupanja v notranjo moč, ki jo premorejo in s katero lahko premikajo gore, so tiste skrivne sestavine, s katerimi lahko skupaj dosegamo velike spremembe.

Kljub težkim zgodbam in nenehnemu boju za pravico do dostojnega življenja vseh, pa ne pozabimo tudi na ohranjanje njene neomajne pozitivnosti, iskrene srčnosti in skoraj otroške razigranosti – v teh trenutkih je Anita tako v našem kolektivu še naprej močno prisotna čisto vsak delovni dan.

Anita Ogulin je bila zame več kot zgled, bila je učiteljica in človek, ki me je globoko zaznamoval. S svojo človečnostjo, odločnostjo in toplino je v meni prebudila razumevanje za tisto, kar v življenju zares šteje.

Res sem vesela, da sem z njo obiskala veliko različnih terenov. Spominjam se, kako je vedno skrbno in pozorno pripravila malico – domači štrudelj, sendviče, včasih celo sarme. Malico sva pojedli mimogrede, ob poti ali na sprehodu, hitro, ker je bil dan vedno poln dela. A kljub temu si je vedno vzela čas za pogovor, za opazovanje sveta okoli sebe in vedno je opazila ljudi, njihove stiske, drobne podrobnosti, ki jih večina spregleda.

Od nje sem se naučila, kaj pomeni imeti čut za človeka, ne samo profesionalno, ampak tudi v zasebnem življenju. Dala mi je mnogo nasvetov, ki so mi pomagali pri strokovnem delu, a še pomembnejši so bili tisti drugi nasveti, tisti, ki so se dotikali življenja samega. Naučila me je, kako ostati človek tudi tam, kjer je težko, kako ohranjati sočutje, ko ti zmanjkuje moči, in kako verjeti v dobro, tudi takrat, ko ga ni lahko videti.

Njeni nasveti, znanje in modrost me spremljajo še danes. In vsakič, ko grem na teren, se spomnim najinih poti, najinih pogovorov in tiste tihe, a močne vztrajnosti, s katero je pomagala ljudem.

Moji prvi terenski obiski so bili prav z Anito in šele tam sem zares lahko spoznala, kaj zares pomeni čut za sočloveka in kaj vera v spremembo.

Naučila me je, da moramo v vsaki stiski iskati rešitev. Da nas ne smejo ohromiti pretresljive, na prvi pogled nerešljive zgodbe in nemoč, ki je velikokrat prisotna pri družinah v stiski, ampak nas morata naprej voditi odločnost in usmerjenost na rešitve. Vedno je znala slišati, ne le besed, temveč tudi tišino med njimi. Tako me je naučila poslušati s srcem in prisotnostjo.

Danes, ko delam z družinami v stiski, nosim v sebi njene vrednote. Na terenu vedno najprej vidim človeka, ne njegove stiske, ne njegovih težav, ampak osebo, vredno spoštovanja, priložnosti in posluha. Verjamem, da je v vsakem potencial za spremembo na bolje, tudi ko sam ne verjame več vase.

Da je Anita pustila velik vtis name, na vse nas, ni treba posebej poudarjati. Sodelovati z njo je bilo nekaj prav posebnega. Drugače kot s komerkoli. Še tako huda situacija za njo ni bila nikoli brezupna.

Pri njej "nemogoče" enostavno ni obstajalo. "Vse se da rešiti," je večkrat rekla. Mi ponudimo roko tistim, ki trenutno ne zmorejo, da lahko potem sami nadaljujejo naprej brez pomoči. Močno je verjela v timsko delo, v to, da moramo stopiti skupaj, saj smo tako najmočnejši. Vedno je poudarjala, kako pomembno je, da delujemo kot ekipa, ker skupaj zmoremo vse. "Zdaj pa akcija, punce," nas je spodbujala na dnevni ravni. Njene besede so bile naš zagon. In ko se začne pri družini izboljševati situacija, vidiš, da je imela Anita prav. Nič ni nemogoče.

Njena persona, njen obraz in glas sta bila tako zelo pomirjujoča, da si ji zlahka zaupal, verjel, da bo vse v redu. Ker je v to tudi sama močno verjela. Bila je uteha in upanje.

To, kar nam je ves čas sporočala, ostaja z nami tudi zdaj, ko je ni več. Odzivnost, sočutje, roka v stiski. Biti najprej človek, poslušati, pomagati, sodelovati. Biti hvaležen za tisto, kar imaš, in deliti z drugimi. To je tisto, kar me je naučila in česar si ne želim(o) izgubiti.

Pogrešamo te, Anita.