'Pokonci me držijo le še misli na hčerko'

Z mamo sem se prvič slišala po telefonu v začetku tega meseca. Ker Veriga dobrih ljudi pokriva celotno Slovenijo, imamo prve stike z družinami, ki živijo zunaj Ljubljane, običajno kar prek telefonskega klica. Takrat se tudi dogovorimo za naknaden terenski obisk na njihovem domu. S tem zagotovimo osebni stik, ki je v hudih stiskah tako zelo pomemben, in poskrbimo, da ustrezno pomagamo tistim, ki to zares potrebujejo.

Mama mi je že ob najinem prvem telefonskem pogovoru zaupala, da s hčerko okrevata po izjemno težki življenjski preizkušnji. Ko je tam, kjer bi morali biti najbolj varni – v njuni družini, prišlo do zlorabe, sta se morali s hčerko umakniti na varno in si poiskati nov dom. Ker mi je bilo po telefonskem pogovoru hitro jasno, da gre pri družini za primer dolgotrajnejše in konkretnejše stiske, sva s sodelavcem kmalu obiskala družino na domu.

Ko sva vstopila v manjše stanovanje, kjer živita mama in hčerka, naju je mama od hvaležnosti kar objela in z veseljem povabila naprej. V prvi sobi, ki služi kot spalnica za obe, je bolj malo svetlobe, a še manj opreme. Dve postelji, ena brez vzglavnika, iztrošen jogi in omara z le nekaj oblačili. V drugi sobi je starejši kavč in vrata, ki vodijo do balkona. Ta poleti sicer dobro služi za sušenje perila, pozimi pa je povzročitelj mnogih težav, saj okna ne tesnijo dobro. Z iskrico v očeh nama je mama pokazala zvočni stolp iz devetdesetih, ki ga skupaj s hčerko mnogokrat poslušata, da pozabita na vsakdanje skrbi. A iskrica v njenih očeh kmalu zbledi, ko nama pokaže še dotrajan pralni stroj, ki ga bo morala kmalu popraviti ali pa kupiti novega, kar ji povzroča dodatne skrbi.

Po krajšem ogledu stanovanja naju je mama povabila, naj sedeva na kavč, in počasi začela s svojo pripovedjo. Njeno zdravstveno stanje je zelo težko, saj se spopada s kroničnimi bolečinami, diagnoze pa se kar kopičijo: "Vse pogostejši so dnevi, ko moje telo ne zmore več, večinoma me pokonci držijo le še misli na hčerko." Mama jemlje zdravila, brez katerih ne bi mogla funkcionirati, in sledi zelo strogi dieti, ki še dodatno bremeni že tako skromen družinski proračun.

A kljub vsemu ne obupa in, kadar zmore, še vedno pomaga kot prostovoljka. "To mi vrača občutek dostojanstva in koristnosti," pojasni. Zelo si želi, da bi se lahko vrnila na delo, a trenutno še poteka ugotavljanje njene delazmožnosti. Tiho upa in sanja, da bo lahko enkrat spet ustvarjala glasbo, kot jo je nekoč, pa čeprav je roke in prsti ne ubogajo več. Trenutno se preživljata s pomočjo denarne socialne pomoči, dodatka za delovno aktivnost, otroškega dodatka in preživnine.

Njena hčerka je drobna, tiha deklica. Rada riše in ustvarja. Ko sem mamo vprašala, česa si hčerka najbolj želi, je odvrnila: "Mogoče kakšne vstopnice za bazen." A njena največja želja? "Da bi skupaj odšli v Gardaland, o tem sanja že zares dolgo časa."

Mama in deklica nosita bolečo izkušnjo travme in izdaje. Danes redno obiskujeta terapevtske pogovore, kjer počasi znova gradita zaupanje vase in v svet. A pot okrevanja je naporna in težja, kot bi bila sicer, saj se mama ob bolezni vsakodnevno spoprijema še z vprašanjem preživetja. Skrbi, ali bo imela dovolj denarja za poplačilo dolgov, za položnice, zdravila in nakup osnovne hrane, ji ne pustijo zadihati.

Ob obisku sem začutila, kako neverjetno močna je ta mama. V očeh nosi bolečino, a iz njenega glasu veje toplina in hvaležnost, da smo prisluhnili njeni stiski. Ne prosi veliko, le za toliko, da bi lahko odplačala dolgove in hčerki omogočila vsaj kakšen izlet, vsaj en brezskrben dan. Njena največja želja pa je le ta, da bi se ji zdravje izboljšalo in bi lahko znova začela delati.

Skupaj z vami in vašo pomočjo lahko poskrbimo, da bosta mama in hčerka po dolgem času spet začutili varnost in (za)upanje. 

Z zbranimi sredstvi bomo lahko poravnali dolgove, ki so nastali ob nujnih selitvah, mami zagotovili dietno prehrano in zdravila, jima s hčerko omogočili kakšen izlet ter jima pričarali nekaj lahkotnosti in čarobnosti poletja, ki jima je bilo tako kruto odvzeto.