'S potoki solz sta se prav z dna duše usula val bolečine in ploha besed'

Če se je naš skupaj preživet čas vsaj malce ustavil, pa se ne ustavlja čas in še manj prigode za družine, ki potrebujejo našo pomoč. In tako tudi tod ni ure dneva, da ne bi telefon zvonil od zgodnjega jutra do poznega večera. 

Na daljavo je težko biti zadovoljivo učinkovit. Na srečo so v pisarni sodelavci, ki prevzemajo skrb za pomoči potrebne družine, ki jih usmerjam tudi nanje. Klici vse pogosteje terjajo takojšnje ukrepanje – od intervencij do klicev zdravstvenih služb, pristojnih strokovnih sodelavcev Centrov za socialno delo, pa šol in vrtcev.

To jutro me že navsezgodaj presune jokajoč ženski glas. Prosi, da jo pokličem nazaj, saj sama nima sredstev na telefonski kartici, je pa v velikih težavah. Pokličem nazaj – in več kot pol ure pozorno poslušam izpoved gospe. V življenju se ji je pripetilo toliko, da bi samo vse slabe dogodke težko spravila na nekaj gosto popisanih strani dnevnika. Gospe razložim, da sem v tujini, da ne morem do nje in jo usmerim na sodelavce, pokličem še pristojni zdravstveni dom. Zagotovim ji, da jim lahko zaupa. Vsi smo tu zato, da pomagamo. A ker je na samem robu obupa, ji ponudim oporo. Zagotovim ji, da jo bom v tem dnevu še poklicala. Obljubo sem seveda držala in jo večkrat poklicala, vse dokler k družini ni pristopila strokovna pomoč.

Jesen je tu in ogromno je klicev in prošenj za pomoč. Presenečena nad številom klicev je tudi hči. 

Zgodba družine, ki smo ji v preteklosti že pomagali do te mere, da je za nekaj let in vse do sedaj zmogla sama naprej, pa mi zares ni dala miru. Klicala je mama in povedala, da mož izgublja službo in prihodek. Pogosto je bil bolniško odsoten, saj je zaradi neozdravljive kronične bolezni potreboval nenehno zdravljenje. Njegovo zdravstveno stanje pa je sila nihalo. Kljub temu, da je pogosto namesto cele plače prejel le bolniško nadomestilo, so nekako zmogli preživeti. In živeli so nadvse skromno. Otroka se prebijata skozi srednješolsko obdobje. Njune najnujnejše šolske obveznosti se trudijo pokrivati sami, toda brez očetove plače tega ne bodo več zmogli. Že deset let odplačujejo stanovanjski dolg, ki so ga najeli, da so lahko uredili zares skromen dom. 

Spomnila sem se prvega srečanja z mamico, pred šestimi leti. Sedela je pred menoj in več kot četrt ure ni zmogla izustiti, zakaj je prišla na pogovor. Potem pa sta se s potoki solz prav z dna duše usula val bolečine in ploha besed. Oba starša sta bila zaposlena. Vendar so očetova bolezen in visoki stroški terapevtskih obravnav in zdravljenja otroka, ki je imel prirojeno okvaro nog, pahnili družino čez prag revščine in ji onemogočili osnovno preživetje. Imeli so že odklopljeno elektriko, stroški položnic in še stroški novega priklopa so bili zanje povsem nedosegljivi. Izvršbe so grozile prav na vseh področjih. Otroka sta bila v šoli dobesedno stigmatizirana in povsem izločena. Sošolci ju niso sprejeli medse, zaradi dolgov šoli pa nista imela ne malice in tudi kosila ne. Nista se smela vključevati v plačljive obvezne, pa tudi v prostočasne dejavnosti ne. Mamica ni zmogla prenesti prizadetosti otrok, ki sta sama iskala možnosti družinskega preživetja. In družina je bila v tako težkem psihičnem stanju, da smo takoj iskali prav vse možnosti, da smo ji pomagali iz vseh tedanjih stisk. Uspešno! Izginile so celo psihosomatske težave, ki so pestile prav vse člane družine. In polnih šest let je družina zmogla skromno, složno in samostojno pot.

In mamica se je znova znašla v paniki. Ker niso bili kreditno sposobni, so za prenovo stare hiše pred desetimi leti najeli kredit za gradbeni material pri podjetju z dovoljenjem za potrošniško kreditiranje. To pa je zamenjalo lastnika. In novi lastnik se je odločil izterjati preostanek dolga, ki so ga redno mesečno poplačevali, v enkratnem znesku. In to v roku tedna dni, sicer sledi izvršba in temu rubež. 

Mamica je v strahu pred dolgovi. Boji se, da bi otroka znova nosila breme, kot se je že zgodilo. Oba sta zares skromna srednješolca in eden bo v tem šolskem letu zaključil srednjo šolo. Mamica se boji, da bo dopis odvetnika postal resnica.

Mirim mamo in ji obljubim, da bomo preverili, kaj je mogoče storiti. Takoj pokličem odvetnico in strokovnjakinjo za izvršbe, ki brezplačno pomaga pri reševanju takšnih zapletov. V sklopu Verige dobrih ljudi in Botrstva imamo vzpostavljeno Enotno pravno točko, s ciljem, da ljudem pod pragom tveganja revščine nudimo podporo pri reševanju prav takih stisk. Poleg naše pravnice pri reševanju pravnih zagat pomagajo tudi drugi pravniki in odvetniki, ki to storijo pro bono. Zares iskreno sem in smo jim hvaležni za to pomoč. Samo v zadnjih desetih letih bi brez pravne pomoči odvetnikov, brez strehe nad glavo in brez številnih pravic ostalo na tisoče najbolj ranljivih. Prijazno se je odzvala, da bo tudi tej družini pomagala.

Še je klicev, dan pa prehaja v večer …

Misel me ponese k sebi. Svojci in sodelavci mi prigovarjajo, naj vsaj v tej situaciji odložim bremena. Zares jim zaupam in se trudim … Toda skrb za druge in postavljanje sebe na drugo mesto ostaja – in ne zmorem drugače …