Tudi zaposleni so lahko upravičeni do socialne pomoči
Velikokrat se na našo brezplačno linijo za pravno pomoč obrnejo zaposleni starši, ki s svojo plačo ne zmorejo pokriti niti nujnih življenjskih stroškov, kljub varčevanju na vse mogoče načine za golo preživetje.
V takšnih primerih se s starši temeljito pogovorim. Najprej preverim, katere pravice iz javnih sredstev že uveljavljajo in kje so še odprte možnosti, da bi družina lažje preživela mesec. Se morda pri izračunu otroškega dodatka upošteva preživnina, čeprav je otrok dejansko ne prejema? Ali družina sploh ve za možnost subvencije najemnine? Bi lahko prejemali redno denarno socialno pomoč ali zaprosili za izredno? Mogoče živijo v občini, ki ponuja izredno občinsko pomoč?
Številni zaposleni so namreč prepričani, da zaradi prejemanja plače niso upravičeni do denarne socialne pomoči, kar pa ne drži. Zakon določa osnovni znesek minimalnega dohodka, ki predstavlja cenzus – torej znesek, do katerega bi bila družina upravičena, če ne bi imela nobenih dohodkov. Če je kdo od staršev zaposlen, se cenzus zaradi dodatka za delovno aktivnost zviša.
Center za socialno delo nato izračuna lastni dohodek družine, kamor poleg plače in drugih rednih dohodkov štejejo tudi občasni prihodki, kot je regres. Izračunani lastni dohodek družine se odšteje od pripadajočega cenzusa in razlika, ki ostane, predstavlja denarno socialno pomoč. Ta znesek lahko znaša zgolj presenetljivih 50 evrov, a družini to pomeni plačano položnico za elektriko ali hrano za naslednjih deset dni.
Tudi o izredni denarni socialni pomoči kroži ogromno napačnih informacij. Ne drži, da pripada le brezposelnim ali da je ne morejo prejeti tisti, ki že prejemajo redno socialno pomoč. Družina jo lahko uveljavlja vedno, ko se znajde v stanju trenutne materialne ogroženosti. Ker je ta pojem precej širok, družinam vedno svetujem, naj v vlogi čim bolj konkretno opišejo svojo stisko, trud in ovire s katerimi se soočajo.
Telefonski klic, ki me je ganil
Pred kratkim se je name obrnila mamica, katere zgodba v meni še vedno močno odmeva. Po ločitvi sama skrbi za dva otroka. Kljub zaposlitvi je zaradi visoke najemnine in stanovanjskih stroškov zašla v hudo stisko. Pomoč je poiskala, ko se ji je nenadoma močno znižal otroški dodatek. Ni razumela, kako je do tega sploh prišlo. Čeprav preživnine dejansko ne prejema, jo je Center za socialno delo upošteval pri izračunu dohodka družine. Posledično je padla v višji dohodkovni razred, znižala pa se ji je tudi subvencija za vrtec.
Glas se ji je tresel in zadrževala je jok, ko mi je razlagala, da sploh ne ve več, kateri račun naj najprej plača. Vsi so nujni, denarja pa enostavno ni dovolj. Redno hodi v službo, čeprav velikokrat trepeta, kako bo pravočasno prevzela otroka iz vrtca ali kaj se bo zgodilo, če kdo od njiju zboli. Vsak evro obrne trikrat. Povedala je, da jo je globoko sram, ker dela, pa ne zmore poskrbeti za svojo družino.
Takrat sem jo odločno ustavila. Povedala sem ji, da bi moralo biti sram državo, ne pa nje. Nedopustno je, da zaposleni človek ne more dostojno preživeti družine. V večini družin, ki so vključene v naš humanitarni program, je namreč vsaj en starš zaposlen. Program je namenjen prav družinam, ki se trudijo, a same ne zmorejo več. Zdelo se je, kot da se ji je v tistem trenutku odvalil ogromen kamen od srca. Dobila je nov zagon in mi obljubila, da bo izkoristila vse oblike pomoči, ki ji pripadajo.
Takoj sva začeli iskati rešitve. Pomagala sem ji pri pritožbi za otroški dodatek, jo usmerila k uveljavljanju nadomestila preživnine prek preživninskega sklada in ji svetovala naj na CSD odda vlogi za redno in izredno denarno socialno pomoč. Rešitev sva našli tudi za izgubljeno subvencijo najemnine. Ker je bila odločba izdana v mesecu, ko je pred tem prejela regres, sva skupaj izračunali, kdaj lahko ponovno vloži vlogo, da regres ne bo več vplival na izračun dohodka in bo lahko znova upravičena do subvencije.
Čeprav je bil pogovor dolg, mi je pomenilo ogromno, ko sem videla, da mamica odhaja z lažjim korakom in upanjem v rešitev. Moje delo z uporabniki me nenehno uči, da je včasih dovolj že majhen premik, da stvari krenejo na bolje. Čeprav jo na tej poti zagotovo čakajo še ovire, trdno verjamem, da bo njen korak odslej usmerjen le še navzgor.
