Pri 16 letih prvič na morju: 'Čutijo krivdo, ker jim je lepo'

Tudi tokrat jih imamo zares veliko, ki doživljajo počitnice prvič v svojih življenjih. Otrok, ki v morje gledajo z navdušenjem, stik z vodo pa jim ne dopušča, da bi se zmogli sprostiti in se ob strokovnem vodenju prepustiti učenju plovnosti. Pogosto poslušam, da pri 16 letih zares ne more biti nikogar, ki počitnic ob morju ali drugod ne bi doživel. Pa jih imamo. Prvič na počitnicah. Prvič doživljajo stik z morjem – in plavanje je zanje pojem strahu pred vodo.

Jutranji sestanek z vzgojitelji, animatorji, spremljevalci otrok, med katerimi so zdravnik, strokovnjaki in prostovoljci, je namenjen počutju otrok. Tudi občutju spremljevalcev. Njihovim doživljanjem in spoznavanjem slehernega otroka. In izdelavi dnevnega programa, ki – čeprav je sestavljen že v Ljubljani, ga prilagajamo potrebam otrok, ki jih vodimo.

Neizbežni so pogovori o stiskah otrok. O njihovih globokih ranah, ki jih skozi strategije preživetja v zanje neprijaznih okolij razvijejo. O njihovem izražanju in skrbi za starše, sorojence ... O tem, da se preprosto ne upajo sprostiti in čutijo krivdo, ker jim je tu lepo. Ker so varni, ker smo z njimi vsi, ki nam je zanje mar.  Čisto čisto vsak otrok ima svojo zgodbo. O marsikateri bom gotovo pisala – z distance časa. Tokrat ne zmorem, ker so tukaj in zdaj in sem sleherni dan v njihovih enodejankah življenja.  

Več kot sto otrok v eni izmeni prvič doživlja objeme. Kot grozdki se stiskajo k nam in iščejo toplino, ki jo prejemajo tudi z objemi. Velike očke majhnih glavic iz dneva v dan bolj pogumno sprejemajo danosti, ki jim jih nudimo. Športne igre, različne delavnice in dejavnosti, zabavo, plavanje, supanje, vožnje s kanujem in  Aladinovo blazino, supi, skoki v vodo, pa minuta do zmage, zmenkarije, nočni sprehodi, joga, ples ... Mnogo je vsega, s čimer otroke povezujemo, jim krepimo socialne veščine, odkrivamo in razvijamo talente, krepimo motoriko in seveda odvajamo od mobilnikov. Nimajo jih vsi. Več kot polovica jih nima. Pa tudi tisti, ki jih imajo, jih imajo zgolj za klice domov – saj je letovanje z nami možnost neposrednega stika otrok z vrstniki iz vse Slovenije. Je izmenjava izkušenj in mnenj, povezovanja v nova prijateljstva, tudi prve male ljubezni. Pa silno pomembna vzgoja za samostojnost in vrednot, kot so spoštovanje, zdravje, znanje, prijateljstvo, solidarnost, sodelovanje. Z eno besedo odgovornost. Vse to predstavlja le kamenček v mozaiku prizadevanj za zdrav razvoj naših otrok.

Kako lepi so občutki, ko ta mlada bitja v varnem okolju želijo pogovor, ne le z vrstniki. Želijo se pogovarjati z nami. Mi smo vsak trenutek pripravljeni na to. Zaupajo nam. Ker nihče od nas ne hlini – ampak živi zanje in z njimi. Ves čas letovanja. Med otroki jih je nekaj, ki so plačljivi ali pa so letovanje zaslužili z vidnimi rezultati na različnih področjih. In danes mi je dekle v solzah dejalo, da se ob spoznavanju vrstnic in njihovih težkih zgodbah zaveda, kako lepo otroštvo ji zagotavlja njena družina. Povedala je, da čuti veliko hvaležnost, da živi v okolju, ki jo je oblikovala v uspešno, zdravo in samozavestno trinajstletnico.

Na obali se pripravljamo tudi na večerne zmenkarije – in pogled se ustavi na dečku, ki potrebuje spremljevalko zase. Strokovno osebo, ki razume in zmore spremljati tega fantka – z velikimi zaostanki v razvoju in prirojenimi okvarami. Ki so mu do tega letovanja preprečevale, da bi ga kdorkoli kadarkoli povabil na kratek izlet, ogled, kaj šele letovanje. Ko je mamica prosila za vključitev, ker je deček več kot dva meseca šolskih počitnic sam doma, brez enega samega prijatelja ali sošolca, in mu mamica ni zmogla omogočiti niti kratkega izleta, smo ga takoj povabili z nami. Mamica nas je opozarjala na njegove probleme in strah jo je bilo, ali bomo zmogli. Deček pa se v morju – res da z rokavčki, ker ima lokomotorne težave, ves čas smeji in uživa. Obkrožen s prijatelji, ki mu izražajo veliko naklonjenost, in je preprosto srečen. Veseli smo spričo tega, da deček ni imel niti enega napada, pa tudi ne izpada, na katere nas je opozarjala mamica. In v grlu me stiska – ko opazujem mladostnika, ki je s svojimi skoraj sedemnajstimi leti prvič doživel ne le morje, ampak tudi prvi teden počitnic.  Počasi stopa v globino morja – ni ploven in ga je sram učenja – je dejal, ko smo ga diskretno želeli naučiti plavati. Hkrati pa je ves čas nemiren. Ko smo ga pobarali, zakaj ta nemir, ko vidimo, da tako zelo uživa v dejavnostih – je odgovoril, da mu je hudo – ker se ima on fajn, doma pa bi ga potrebovali za delo na polju ...

Jedilnica je velika, znotraj nje obeduje več kot sto otrok, ostali pa zunaj nje. V času obrokov je slišati zgolj pesem pribora – saj otroci tako zelo hitijo prazniti krožnike, da gredo lahko po "repete". Zdravnik, ki je z nami, je presunjen, kajti kot je dejal, do zdaj še ni doživel toliko otrok, ki bi bruhali od prenajedanja, ker imajo na voljo zares vsebinsko in količinsko polne obroke, kar očitno doma nimajo.

Ko pišem ta dnevnik, pišem tudi na našo ZPM Ljubljana Moste - Polje, da sodelavci pripeljejo še dodatna oblačila in obutev. Nekateri otroci so prispeli le z eno majčko, z uničenimi kopalkami ali brez njih, poškodovano ali uničeno obutvijo, da o manjkajočih higienskih pripomočkih ne izgubljam besed. Polno vozilo oblačil, obutve, higienskih pripomočkov in drugih dobrin sem pripeljala s seboj, pa še zdaleč ni dovolj. Preperele kopalke so že prvi dan letovanja fantom preprečile kopanje, saj so ob stiku z vodo razpadle. Ko vzgojitelja majhnim dečkom komaj dopovedujeta, da se kopa le v kopalkah in ne v spodnjicah pod kopalkami, otroci ne razumejo. Razložimo jim, da so za v vodo dovolj le kopalke, medtem ko je treba pod drugimi oblačili imeti spodnje perilo. Pa tudi navidezna navezanost na majčko – ki je deček ni pustil v pranje ali menjavo – ker ima samo to, pa se boji, da bi jo izgubili, ni bila edina. Kot tudi ne kopalke deklice, za katere je trdila, da jih ima s seboj, pa jih ni našla med garderobo – in je neutolažljivo jokala, da bo doma tepena, ker si jih je mamica izposodila ... Ganljivih prizorov je zares veliko ...

Na večernih zmenkarijah spremljam zadovoljstvo in navdušenje otrok nad prireditvijo, na kateri zares dejavno sodelujejo prav vsi otroci. Vesela, hvaležna in zadovoljna sem, da sem ob njih in z njimi. Kot tudi s srčnimi, odgovornimi in ljubečimi vzgojitelji, zdravnikom, spremljevalci otrok in osebjem počitniškega doma Zambratija. In tako zelo hvaležna junaku Mihi Deželaku z ekipo Radia 1, Valu 202 in posamičnim donatorjem, ki so s sredstvi in materialnimi donacijami omogočili velikemu številu otrok brez priložnosti z vseh koncev Slovenije ta lepa doživetja, ki jih opremljajo s pravimi izkušnjami in sporočili enakosti in enakovrednosti, in da obstaja tudi zanje tista prava druga pot. Za katero se je vredno truditi ...