Športni tabor v Kranjski Gori je bil zame posebna izkušnja, polna izzivov, nepredvidljivih trenutkov, v katerih je bila improvizacija moje najboljše orožje, in občutka sreče ob pogledu na vse te zadovoljne otroke, ki so uživali v brezskrbnem začetku počitniških dni. Na žalost pa težko rečem, da je njihovo vsakdanje življenje enako brezskrbno.
S tega tabora so se mi v spomin najbolj vtisnile zgodbe treh otrok, ki sem jih še nekaj dni po prihodu domov premlevala in se spraševala, kako ti otroci živijo svoje vsakdanje življenje.
Deklica, ki se je počasi naučila zaupati ljudem
V svoji skupini sem imela prikupno deklico, ki je bila že od samega začetka nekoliko zadržana. Med otroki se je držala bolj zase, vsak možen trenutek pa je izkoristila za ustvarjanje. Med popoldanskim počitkom je risala barvite prizore, v času delavnic pa si jo vedno našel v senci dreves, kjer je izdelovala ogrlice in zapestnice.
Enega od prijetno sončnih dni smo izkoristili za pohod do Krnice, ki je bil prežet z raznimi športnimi izzivi. Na poti je hodila poleg mene, najprej v tišini, nato pa je postopoma začela potiho, a vztrajno odgovarjati na moja vprašanja, kot so "katera je tvoja najljubša barva" in "kateri predmet v šoli imaš najraje". Počasi, a vztrajno je tekel najin pogovor, ki so ga prekinjali športni izzivi, ki smo jih pripravili za otroke.
Eden od izzivov je bil tudi ta, da smo morali krajši del poti prehoditi v paru z zavezanimi nogami. Na začetku je bilo na obrazih nekaterih otrok opaziti malce nelagodja in zaskrbljenosti, kajti ne le, da so morali sodelovati z nekom, ki ga morda niso poznali, še skupaj so imeli zavezano eno nogo. A začetna trema je kmalu popustila in spletla so se nova prijateljstva. Med izzivom so morali namreč o novem prijatelju izvedeti tudi pet novih dejstev.
Na moje vprašanje, katerih stvari še ne veva ena o drugi, mi je deklica povsem nepričakovano zaupala, kako so se z bratcem in mamico morali umakniti stran od očeta in z njim nima več stikov. Ob njeni zgodbi ostaneš brez besed. A trenutek, ko ti otrok zaupa nekaj takega, nikakor ni pravi čas za molk. V delčku sekunde moraš zbrati misli in se odzvati. Deklico objamem, ji obrišem solze in ji povem, da se na taboru ne rabi nikogar bati in da je varna. V tistem trenutku sem se počutila nemočno, a sem še isti dan pri deklici opazila ogromen napredek. Postala je bolj živahna in si poiskala kar nekaj novih prijateljic, s katerimi je ustvarjala in pletla zapestnice.
En večer, ko smo se odpravljali spat, mi je, medtem ko sem jo zavijala v "burito", na uho šepnila: "Na taboru se imam lepo in me ni strah, tako kot me je bilo doma, ko sem se skrila v sobo, pa sem vseeno slišala, kako se mama in oče prepirata." Na dan, ko smo se poslavljali, deklica razigrano priteče k meni in mi prinese ogrlico. Najprej sem mislila, da mi jo je prinesla samo pokazati – še eno izmed tistih, ki jih je ustvarila v teh dneh – a me preseneti z besedami: "To sem naredila zate." Moje oči so postale polne solz, na obrazu pa se mi je narisal nasmešek. Ostala sem brez besed. Objamem jo in ji še enkrat povem, kako čudovita deklica je in kako zelo sem ponosna nanjo.
Deček, ki je bil najbolj srečen na igrišču
Na taboru smo imeli tudi nekaj otrok, ki so prišli iz strokovnih centrov za otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Med njimi je bil tudi preprost fant, ki se je lepo zlil z okoljem, se vključeval v različne aktivnosti, najraje od vsega pa je igral košarko, ki jo sicer tudi trenira. Vedno, ko si pogledal na igrišče, si ga videl tam, z žogo v roki in velikim nasmeškom na obrazu. Imel je nekaj nesreče, ker je bil v skupini fantov, ki so bili vedenjsko zelo zahtevni in potrebovali veliko pozornosti, zato so jo drugi fantje dobili manj. Toda ta fant je bil drugačen. Ni iskal pozornosti, pritegnila pa so jo njegova preprosta, a iskrena dejanja.
Vsako jutro, ko sva se srečala, ponavadi še pred zajtrkom, se mi je nasmehnil in me je vprašal: "Kako si?" Spet drugič je, kljub temu da tisti dan ni bil dežuren, za svojo skupino sam od sebe pospravil mizo. Njegove zgodbe žal ne poznam, a verjamem, da mu v življenju ni bilo lahko in da razlog, da živi v zavodu, ni njegovo vedenje, temveč težke življenjske okoliščine. Bil je resnično čudovit fant, prijeten, skrben in spoštljiv do vseh, z neomajno dobroto in voljo po uspehu.
Potem pa je tu še zgodba dveh sestric. Že takoj ob prihodu v Kranjsko Goro, ko smo se razporedili po sobah, sem opazila, da ena izmed deklic nima kovčka. Najprej sem pomislila, da ga še ni uspela prinesti do sobe, zato ji ponudim pomoč. Takrat mi pove, da imata s sestrico vse spakirano v enem kovčku in da so njena oblačila pri sestrici. Odpraviva se do sestre in vzameva stvari. Imela jih je zelo malo, le nekaj majic in kratkih hlač, par spodnjic in nogavic. Ugotovim, da nima ne nahrbtnika ne bidona. Včasih moraš kot vzgojitelj igrati taktično in preprečiti, da bi otrok doživljal dodatno stisko zaradi finančnih težav, zato se na poti do njene sobe dogovoriva, da si bo vsak dan oblekla nekaj svežega in da ji bom čez dva dni oblačila oprala in posušila, da jo bodo naslednje jutro čakala čista na polici. Podarim pa ji tudi majhen nahrbtnik in bidon, ki ju lahko odnese domov.
Mar ni naša naloga, da zaščitimo otroke?
Ozrem se po igrišču, polnem otrok. Nekateri igrajo nogomet, drugi košarko, tretji v senci dreves pletejo zapestnice. Na travniku sedi skupinica deklet, ki se tiho hihita. Četudi se do tabora še nikoli niso srečali, otroci zelo hitro navežejo prijateljstva. Vsak izmed njih s seboj nosi svojo zgodbo in te niso vedno lahke. A tam, v tistem trenutku, so lahko preprosto le otroci, ki igrajo košarko, nogomet, plezajo po igralih in delajo kolesa. Kranjska Gora je prostor, kjer se vsak od njih lahko počuti varno, videno in sprejeto
Še danes ne morem verjeti, kako iskreni so lahko otroci in kako pomemben je zanje občutek, da so slišani, da lahko zaupajo nam odraslim in se zanesejo na nas. Po drugi strani pa se vedno znova vprašam – mar ni to naša naloga, da zaščitimo otroke?
