Prodajanje 'programov za tvorbo sinaps' je postalo pravi posel

Kako gledate na številne poskuse, da bi čim bolj in čim prej spodbudili razvoj možganov pri naših otrocih, da bodo čim boljši?

Izjemno zanimanje za to, kako spodbuditi otroke, da bodo boljši, hitrejši, pametnejši, je preraslo v pravo tekmovalnost in trg »spodbud«. Prodajanje receptov in celo »programov za tvorbo sinaps« je postalo pravi posel, ki otrokom prej škodi kot koristi.

Donošeni novorojenčki se rodijo s približno takšnim številom možganskih celic - nevronov, kot jih bodo nato imeli večino življenja. V nekaterih predelih, kot je hipokampus, bodo nevroni še nastajali, drugod pa praviloma ne več. Se pa po rojstvu spremeni delovanje živčnih celic, tako da tudi nevroni postanejo bolj »zreli«. Zlasti se spremeni kakovost in število povezav, ki jih te celice tvorijo med sabo. Njihovo število izrazito narašča v prvih letih življenja.

Splošno pravilo je, da več ni nujno bolje. Možgani so namreč energetsko izjemno potrošni, saj porabljajo petino vse metabolne energije, ki je na voljo telesu. Stalno dodajanje in rast sta s tega vidika neekonomična in tudi nemogoča. Zato je sposobnost preoblikovanja možganov – plastičnost tako fascinantna. Omogoča namreč stalno prilagajanje. Sama pravim, da so možgani naše najboljše prilagoditveno orodje. Kakor z njimi delamo, tako se preoblikujejo, hkrati pa preoblikujejo nas same: naše vedenje in lahko celo naše telo. V luči povedanega seveda starši vplivajo na otroka. Vendar pa so ti vplivi kompleksni in jih moramo vedno razlagati »cum grano salis« in z nekaj rezerve.

V času študija ste bili v Romuniji, kakšna je bila izkušnja z otroki v sirotišnici?

Ko sem bila kot študentka medicine na študijski izmenjavi v Romuniji leta 1996, sem se tam srečala z »romunskimi sirotami«. To so bili otroci, žrtve Ceausescujevega režima, ki so bili zaradi politike »kapitala otrok« v revnih družinah, iz teh družin odvzeti in nameščeni v sirotišnice, kjer je zanje »poskrbela država«. Sicer rojeni kot zdravi so ti otroci kasneje razvili številne razvojne težave.

Razvili so pomembne razvojne zaostanke, epilepsijo, avtizem, govorno-jezikovne in vedenjske težave, ki so izvirale iz dejstva, da v zgodnjem otroštvu niso bili deležni ljubeče skrbi ene same osebe. Ob tem je bilo sicer več dejavnikov tveganja, vendar se je kot najmočnejši izkazala prav ta socioekonomska deprivacija. Tako se je v sirotišnici pri enem otroku preko celega tedna zamenjalo kar 17 skrbnikov. Otrok ni imel niti priložnosti navezati stikov z odraslimi, kaj šele, da bi razvil do odraslih osnovno zaupanje.

Koliko ima življenje v revščini lahko vpliv na razvoj možganov in kaj je faktor vpliva? Vedenje staršev, stres, v katerem živi družina, slaba prehrana, manj pogovorov?

Življenje v revščini je težko breme za otroka, ki ga spremlja celo življenje. Revščina se dobesedno »zaje« v vse pore življenja in vpliva še na generacije potomcev tistih, ki so živeli v revščini. Raziskave kažejo, da se zdravje in ne le dovzetnost za bolezni lahko prenašajo med generacijami, kar v določenih družinah vzdržuje tako imenovani začarani krog, ko slabo zdravstveno in socialno-ekonomsko stanje v družinah vztraja v nekaj generacijah zapored.

Lani je bila objavljena obsežna raziskava, v kateri so proučevali, ali se očetova travma prenaša na otroke. Spremljali so 4600 otrok preživelih vojnih ujetnikov – zapornikov in taboriščnikov konfederacije v času državljanske vojne v ZDA, ki je potekala v obdobju od 1861 do 1865. Primerjali so jih z otroki veteranov, ki pa med vojno niso bili ujeti. Sinovi vojnih zapornikov so imeli 11 odstotkov višjo stopnjo umrljivosti kot sinovi veteranov. Status očeta, bivšega zapornika, pa ni vplival na umrljivost hčera, če je bila mama ustrezno prehranjena med nosečnostjo. Najhuje je bilo za tiste sinove, ki so utrpeli tako materino slabo prehranjenost kot očetov vojni zapor.

Raziskava, ki je bila objavljena v Nature Neuroscience, je proučevala vpliv socioekonomskega statusa na videz možganov. Socialnoekonomske razlike so povezane z razlikami v kognitivnem razvoju. V kolikšni meri se to odraža v možganski strukturi, pa še ni povsem jasno. Vemo sicer, da se z izkušnjo revščine spremenita delovanje in tudi volumen nekaterih možganskih struktur: hipokampusa, amigdale, prefrontalne skorje. Zavedati pa se moramo nekaterih povsem tehničnih omejitev tovrstnih raziskav. Volumen možganske skorje je sestavljen iz debelosti in površine skorje, to pa sta različni lastnosti možganov.

V omenjeni raziskavi so ugotovili, da je bil dohodek družine logaritemsko povezan s površino možganov. Med otroki iz družin z nižjimi dohodki so bile majhne razlike v dohodkih povezane z razmeroma velikimi razlikami v površini. Pri otrocih iz družin z višjimi dohodki pa površina ni bila več toliko odvisna od dohodkov. Razlike so bile najbolj izrazite v regijah, ki procesirajo jezikovne, bralne, izvršilne funkcije ter prostorske veščine. Vendar pa morate vedeti, da so nekatere raziskave pokazale, da so v otroštvu bolj inteligentni otroci imeli tanjšo skorjo kot otroci z nižjim IQ, nato pa v srednji dobi debelejšo skorjo kot njihovi vrstniki. Bolj inteligentni otroci naj bi imeli večjo površino možganske skorje v otroštvu, vendar pa se pri njih širitev površine zaključi prej in nato hitreje zmanjša.

Zato ocena gubanja, ob čemer vemo, da je prav gubanje skorje zelo individualno, v veliki meri pa tudi določeno že pred rojstvom, kljub določenim skupnim značilnostim in spremembam kasneje, in zaradi tehničnih omejitev, ko uporabljamo zelo zapletene matematične modele izračunavanja, morda ni najboljši kazalnik. Tako da je te raziskave vedno treba brati z malo rezerve, saj včasih izmerimo tudi kaj, kar se kasneje izkaže, da ne drži oziroma pomeni nekaj drugega, kot smo mislili.

Kaj bi še sporočili staršem?

Vemo, da določene lastnosti, ki jih pri otroku spodbujamo in negujemo, vplivajo na to, kako se bo otrok znašel v vedno bolj kompleksnem svetu. Miselna čvrstost z optimistično naravnanostjo lahko premaga še tako težke ovire. Poštenost, dobrosrčnost, sočutnost, samozavest in zavedanje, da lahko obvladamo še tako težke razmere, nam pomagajo preživeti tudi takrat, ko je hudo. Tudi osnovne gibalne spretnosti in veščine, ki jih prakticiramo vsak dan: skrb za osebno higieno, lastno zdravje, kuhanje, pranje in gospodinjska dela izurimo v vsakodnevnem delu, od malega naprej, nam omogočajo dostojno življenje.

Če menimo, da se bo otrok v teh veščinah izuril kar preko noči, ob poroki, pri tridesetih, se motimo. Če menimo, da ne zmore pospraviti svoje sobe ali odnesti smeti, hkrati pa nas »dela žalostne, ker v šoli ni priden!«, mu jemljemo osnovne opravilne sposobnosti, ki jih je zmožen, hkrati pa mu nalagamo težko čustveno breme, ko je odgovoren za počutje odraslih staršev.

Kot družba se moramo vprašati, kaj nam pomeni ne le naš otrok, pač pa vsi otroci, s katerimi prihajamo v stik. Razslojevanje v družbi je problem in čeprav se revščina globalno zmanjšuje, lahko pokukamo za prvi vogal našega mesta, pa se bomo že soočili z revščino, dobesedno na lastnem pragu. Kaj bomo sistemsko naredili, da se otroci v 21. stoletju ne bodo soočali z revščino? Kot družba si namreč ne moremo privoščiti, da toliko otrok ne bo moglo razviti svojih potencialov.