Z glavne ceste sva s sodelavko zavili na ozko dvorišče, kjer naju je že čakala mama, ki se je pravkar vrnila iz službe. Sprejela naju je nekoliko zadržano, a naju vseeno prijazno povabila naprej. V predsobi, polni rož, sem opazila droben obrazek deklice, ki je sramežljivo kukala izza vrat, nato pa le zbrala pogum in pozdravila: "Dober dan!"
'Utrujena sem, ne morem več'
Najprej smo se ustavile v kuhinji, kjer nama je povedala, da je hišo postopoma, po svojih zmožnostih, prenovila skoraj povsem sama. Že v otroštvu, zaznamovanem s selitvami, se je naučila številnih mojstrskih spretnosti, ki so ji danes prišle še kako prav. Večino pohištva je sestavila sama, ponekod je celo popravljala delo mojstrov, ki jih je najela. A dolgi meseci dela so jo izčrpali. S solznimi očmi nama je priznala: "Prosila sem za vašo pomoč, ker sem utrujena, ker ne morem več ..."
Že med telefonskim pogovorom je omenila, da jo vse višje cene kurilnega olja močno skrbijo. Boji se, da hčerki ne bo mogla zagotoviti toplega doma, saj hiša, ki na prvi pogled deluje urejena in svetla, skriva številne težave. Stara fasada ni izolirana, zato so prostori pozimi zelo hladni, vlaga pa je že dobro napojila zidove.
Ko smo se sprehodili po hiši, je bilo hitro jasno, koliko znanja, truda in vztrajnosti je vložila. V zgornje nadstropje smo se povzpele po širokih, svetlih stopnicah, ki pa so na vrhu skrivale čisto drugo zgodbo. Za majhnimi vratci v zidu se je razkrilo vlažno podstrešje, polno veder, ki ob močnem deževju lovijo vodo. "Ob močnem nalivu pušča streha, tram je popolnoma namočen. Se tudi vidi kapljice, kako padajo skozi luknje," še doda.
Težave se pojavljajo tudi v kleti. Tla so nasuta z zemljo, ki sicer ne povzroča večjih težav, a se je stanje močno poslabšalo po okvari ogrevalnega sistema. Ekspanzijska posoda je počila in tako tla zalila z vodo. Nastalo blato in vlaga pa se zaradi zimskih mesecev težko sušita. Mama nama je pokazala, kako že sam dotik stre vrhnji del opeke, ki je vpila vlago.
Brez lastništva, brez pomoči
Največja skrb, ki trenutno pesti mlado mamo, je, da hiša ni v njeni lasti, temveč v lasti daljnih sorodnikov. "Če vsi umrejo, meni ne pripada nič. Žalostno, ker sem vložila toliko truda," je obupano povedala. Urejeno vsaj delno lastništvo bi ji omogočilo, da zaprosi za pomoč pri izolaciji, a za zdaj ostaja ujeta med dolgovi in željo, da bi hčerki zagotovila varen dom.
"Hčerka je zame kot luč na koncu tunela," nama pove, "ko po službi pridem domov živčna, me hitro ustavi in mi reče, da potrebujem objem." Iz njenih besed je bilo čutiti, kako močno se bori za hčerkino lepšo prihodnost. Z očetom deklice sta se razšla, a ostajata v dobrih odnosih, čeprav so zaradi večurne razdalje stiki redki. Deklica ga pogreša, mama pa pravi, da s časom to nekoliko lažje sprejema.
Tako se je najin obisk na domu počasi zaključil. Mamici sva predstavili celostno pomoč, ki jo bo deležna prek Verige dobrih ljudi, da bo tako lahko več časa posvetila deklici ter si od trdega dela in nenehnih skrbi nekoliko odpočila. Ko sva se že odpravljali, je za nama pritekla navihana prvošolka in nama v roke stisnila vsaki svojo risbico. Ob tem, ko sva zapuščali njuno dvorišče, sem imela v mislih, kako neverjetna je – prava super mama.
