'Razmišljam, da le naša pomoč ne bo dovolj'

Jutranji sprehod mi polepša čudovit labod, ki priplava po Savi. Kot kak oblaček – njegova belina je navdušujoča. Večkrat s seboj prinesem kak grižljaj in sedaj , ko me zagleda, takoj prilabodka na pot. Nahranim ga, hvaležno se odmakne v vodo…

Na poti do ZPM Moste – naše Proletarske, mi misli zapolnjujejo obveznosti tega dne. Komaj sedem in jih podelim med sodelavci že zazvoni telefon. Na drugi strani sila plah in tihi glas. Ne vidim izhoda gospa. Za moja dva otroka in zame ga res ni več. Potiho in počasi, z več prekinitvami pove kaj se ji je zgodilo. Obupuje. Brez dela je že drugi mesec, hkrati pa brez centa v denarnici. Čakajo položnice, dolgovi se nabirajo... V tem tednu še ni jedla tople hrane, komaj jo je za oba otroka. Uspela si je pridelati solato, ki jo poje, vendar brez olja ali kisa, saj ju nima. Pravi, da ne zmore več tako. Obsoja sebe, da je naredila veliko napak. Pravi, da je njena največja napaka, da je še zmeraj zaupljiva in verjame v poštenost. Izhoda ne vidi, le konec bi naredila.

Razmišljam, da le naša pomoč ne bo dovolj. Po končanem pogovoru pokličem pristojni CSD. Povem za klic, predstavim stisko mame in s socialno delavko delim informacije o družini . Po posvetu z izjemno skrbno pomočnico direktorice CSD, se odločim, da bomo mamico takoj obiskali na domu, saj je njena ogroženost prevelika. Na teren povabim še našo strokovno sodelavko in odpeljeva se v hribovsko vasico onkraj Ljubljane.

Pot do hiše pelje skozi gozd. Odprem okna vozila, kajti rezek zrak bistri misli. V vozilu imam veliko trajnih prehrambenih izdelkov in higienskih pripomočkov, ki sem jih naložila v našem skladišču in bodo za nekaj časa omogočili mamici polnovredno pripravo obrokov zanjo in otroke.

Telefonski cestni vodnik naju pripelje do zelo skromne, nedodelane stanovanjske hišice, ki jo je že zdavnaj povozil čas. Vstopiva. Temen vlažen hodnik naju vodi v kuhinjo. Za mizo sedijo vsi trije – dobesedno posušena mamica in dva osnovnošolca. Na mizi je računalnik – ta ponedeljek še poteka pouk na daljavo. Večji deček ga težko osvaja, zato mu pomaga mamica. Presenečena je nad najinim obiskom. Jecljaje pomiri otroka, ki sta bila vidno vznemirjena zavoljo obiska. Kajti v to hiško nikoli nihče ne zahaja. Zapustimo vlažno kuhinjo, medtem nam mamica pokaže še skupno spalnico, ki je hkrati tudi dnevni prostor. Vlaga je povsod. Za posteljama otrok so postavljene stiroporne plošče, ki jih je mamica pripeljala iz odpada. Očistila jih je in pravi, da preprečujejo vlagi, da bi bili postelji otrok s posteljnino vred mokri. Ob pogradu otrok je še mamina postelja in dve razpadajoči omari. Sodelavka mi tiho šepne, da si takega stanja preprosto nihče ne more niti predstavljati. Odpravimo se na dvorišče in nato na vrt, kjer mamica sama prideluje zelenjavo. Vrt je zelo lepo urejen. Vrtnine že skoraj povsem prekrivajo prst. Še vsaj dva do tri tedne, pa bo lahko izkopala tudi že prvi letošnji pridelek, ki ga je kljub pomanjkanju uspela ustvariti.

Gospa nama pove, kako se je znašla v takšni stiski.

Partnerstvo z očetom otrok je bilo sila rahlo, saj oče ni čutil odgovornosti za družino, zato jih je pogosto zapuščal. Pred tremi leti jih je tudi dokončno zapustil. Redno prispeva preživnino za oba otroka. Znesek je primerno njegovi plači, majhen. Stikom pa se izogiba, saj se ne čuti sposobnega biti oče. Mama je bila zaposlena. Nekaj let v proizvodnji, kjer ji je rutina dela močno poškodovala ramenski sklep. Nato je delo našla v gostinstvu, kjer pa ni mogla računati na redno zaposlitev. Večkrat je ostala brez dela in se prijavljala na zavod. Ker je bila ves čas prizadevna, je hitro našla drugo zaposlitev, ki pa je bila žal tudi bolj sezonske narave. V mesecu decembru pa ji je delodajalec obljubil trajno zaposlitev s pravično plačo. Veselila se je, takoj se je odjavila iz Zavoda za zaposlovanje, kot ji je naročil delodajalec. Prepričana, da je redno zaposlena, je pričakala razglasitev epidemije – a z uvedenimi izrednimi ukrepi so jo z dela odpustili. Ker skoraj ves mesec marec ni prijela nobenega sklepa, niti ji niso odgovarjali na klice, jih je obiskala in pobarala, kako naprej. Povedali so ji, da bodo gostinski obrat zaprli. Obrnila se je na CSD, a ugotovili so, da do pomoči ni upravičena, saj bi se naj samovoljno odjavila iz Zavoda za zaposlovanje. To je seveda storila, misleč, da je prijavljena kot zaposlena, kakor ji je rekel delodajalec. Tudi zdravstvenega zavarovanja ni imela. Povsem brez sredstev je že drugi mesec. Nikogar nima, ki bi ji pomagal. 

Transakcijski račun je blokiran, izvršbe prehajajo v rubeže. Tudi novih položnic ne zmore. Medtem bi morala registrirati več kot 20 let staro vozilo, ki je edino prevozno sredstvo iz oddaljene vasice. Vsak dan išče delo. Piše prošnje in telefonira. Kajti zaveda se, da je edina rešitev, če bi dobila delo in zaslužek. Toda ta dan, ko je bila zavrnjena že petič, je obupala. Povsem je izčrpana. Otroka pa njeno stisko čutita.

Družina dobesedno kriči po pomoči. In jo bo tudi prejela. V naši Verigi dobrih ljudi. Poleg živeža in zagotavljanja finančne pomoči sva s sodelavko pripravili tudi prilagojen program. Vključena bo še v psihosocialno podporo in pomoč, ki jo v sklopu Verige dobrih ljudi nudimo družinam. Kajti v času osebne stiske je povsem odpovedala v vzgoji otrok. Ne zmore in otroka postajata do mamice nestrpna, ker pričakujeta podporo, kot jo je nudila pred stisko, v katero se je pogreznila z njima vred. Otroka bomo še v tem mesecu vključili v tabor, poleti na letovanje in v program Botrstva.

Preden sva s sodelavko odšli, smo se objeli – in v očeh mamice se je pokazala iskrica olajšanja. Spomnila sem se, da sem med potjo na bančnem avtomatu dvignila svoj denar za trgovino. Med slovesom sem ga na skrivaj stisnila mamici v njen žep.

In ko sestavljam tale dnevnik berem telefonsko sporočilo. Ne vem kako naj se vam zahvalim. Odprli ste okno moje zaprte duše. Ko sem segla v žep – sem skoraj zavriskala od veselje. Lahko sem plačala avtobus in odšla na razgovor za delo. Prinesli sta mi srečo, kajti delodajalec me je povabil – da v ponedeljek pričnem z rednim delom. 

A prva plača bo šele čez en mesec … in vsaj do takrat bodo potrebovali vso našo podporo.