'Razpadajoča opeka, za silo nastavljena okna ... Zares nepredstavljivo in srhljivo'

Po jutranji rutini – med vožnjo na našo Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste -Polje, opravim kar nekaj neodgovorjenih klicev. V teh dneh starši neprestano kličejo in prihajajo ter prosijo za pomoč pri nakupu šolskih potrebščin, učbenikov in opreme.  Naše izkušnje kažejo, da je vsako leto več prosilcev staršev srednješolcev, ki ob učbenikih potrebujejo še drugo opremo, za strokovne šole. Večkrat smo že dali pobudo skozi program Botrstvo, da bi srednješolcem morali omogočiti tudi subvencijo za nakup opreme, ki je obvezna.

Ne bom pozabila Maje, ki je v pomanjkanju vsega živela pri mamici, ki ni skrbela zanjo, tako kot bi deklica potrebovala. Ko si je mama našla stalnega partnerja, se je Maji povsem odrekla. Maja je imela še babico in jo sama prosila, ali lahko živi pri njej, čeprav je domovala daleč stran. Babica se je deklice zelo razveselila. Še toliko bolj, ker je bila bolna in je potrebovala nekoga ob sebi. Tako je Maja komaj pri šestih letih začela skrbeti za babico. Ampak bila je sprejeta in babica jo je imela rada. Z najnižjo pokojnino in našim botrstvom sta živeli skromno, kot se je le dalo. Maja je bila odlična učenka in njene sanje ob zaključku osnovne šole so bile srednja zdravstvena šola, na katero je bila tudi sprejeta. A se je zataknilo že pri prevozu od šole do doma, saj sta živeli dobro uro stran od Ljubljane. Drugi zalogaj, ki ga nista zmogli, pa je bil nakup opreme. Sram ju je bilo prositi zanjo, zato je Maja sklenila, da se prepiše na šolo blizu njunega doma. In to ni bila srednja zdravstvena šola. Čeprav je bila deklica vključena v naše programe, je tedanjo stisko prikrila. Zanjo smo izvedeli povsem naključno, ko je že zares uspešno zaključevala tretji letnik druge strokovne šole. Povezali smo se z direktorico srednje zdravstvene šole, ki je bila dekle takoj pripravljena sprejeti. Maji je tako uspelo zaključiti želeno šolo. Vsi otroci pa nimajo te sreče. Marsikatera zgodba ostane neizrečena, marsikatera stiska ostane celo nam prikrita in otroci tako ostajajo brez priložnosti za uresničitev svojih želja.

Takrat smo se odločili, da je treba podpreti dijake iz socialno ogroženih družin ter jim omogočiti bivanje v dijaških domovih tako, da lahko nadaljujejo šolanje v želeni smeri. Ko se izobrazijo, pridobijo boljše možnosti za delo in življenje, kot so ga imeli dotlej. Spoznajo pa tudi svet z druge perspektive. Vsak otrok in mladostnik v obdobju odraščanja potrebuje nekoga, ki ga vodi in usmerja skozi najstniško obdobje. Otroci, ki tega doma ne prejmejo, ker jim starši iz različnih razlogov tega niso zmožni nuditi, to oporo lahko prejmejo tudi v dijaških domovih. In to zelo cenijo. Tudi dejstvo, da nekdo verjame v njihove uspehe in njihovo moč, da zmorejo prekiniti družinsko zgodbo pomanjkanja in pisati novo, svojo, ki je lahko lepša, boljša, uspešnejša in srečnejša. In to jih opremlja z upanjem na tisto drugačno prihodnost, za katero se trudijo. Zato sem zares hvaležna vsem, ki ali s štipendiranjem ali podpiranjem dijaškega sklada, botrstvom ali kako drugače pomagate mladim z vseh koncev Slovenije. Tako zelo se trudimo, da bi mladi, ki imajo potencial, so pridni in želijo uresničiti svoje sanje in cilje, to tudi dosegli. Ta želja gori v meni že desetletja ...

S sodelavko se tudi danes odpraviva na teren, tokrat v Pomurje. Od tam dobimo res veliko vlog za pomoč družinam. In tam imamo že nekaj mesecev tudi poslovno enoto naše ZPM Ljubljana Moste - Polje – skozi Verigo dobrih ljudi, ki smo jo približali ljudem v stiski.  Kljub gostemu prometu na štajerski avtocesti se s sodelavko zaklepetava in čas hitro mineva. Imava naslov družine, kraj pa tudi s pomočjo sledilca težko najdeva. In ko sva pred razpadajočo hišo, na glas upava, da v njej nihče ne biva. Upanje ne postane resnica, kajti v tej podrtiji je bivališče družine štirih nepreskrbljenih otrok. Razpadajoča opeka, za silo nastavljena okna, iz odpadnih desk zbit vhod v hišo …. Nepredstavljivo. Zares nepredstavljivo in srhljivo.

Previdno se približava. Z improviziranega vhoda kuka otroška glavica. Pozdravi naju in kliče drugega otroka. Obe deklici prideta na dvorišče in pobarata, po kaj sva prišli. Predstaviva se, vprašava za njuna imena in pogovor poteka o njunem preživljanju počitnic. Povesta, da pazita bratca dvojčka, mamica pa je očka peljala k zdravniku. Povesta, da sta doma in se igrata s kužkoma in mamici pomagata pri skrbi za bratca. Nista še bili na morju, pravzaprav nista bili nikjer. Povesta, da se igrata samo druga z drugo in ne z drugimi otroki iz vase. Bi si želeli, pa se ne smeta. Povesta, da jih starši drugih otrok ne pustijo k njim, pa tudi njima ne pustijo, da bi se igrali pri sošolcih iz vasi – na njihovih domovih.  Zato sta žalostni, ker bi radi prijateljevali, saj so sošolci in skupaj hodijo v šolo.

Medtem prispeta starša. Mlada sta. Očka suh, bled, udrtih oči. Že videz izraža, da gre za bolnega človeka. Mama je zgovorna in odprta. Nista presenečena, čeprav sva prišli nenapovedani. Razveselita se hrane in vsega, kar sva pripeljali otrokom in družini. Hitro naju povabita na ogled razpadajočega objekta, ki zares ne more biti dom, saj ne nudi niti najmanjše varnosti niti staršema, kaj šele otrokom. Temni prostori, vlaga, ki močno zaudarja in se vpija v oblačila ... Plesen, po stropovih kapljice, po tleh plastika prekriva blato ... Natlačeno pohištvo, oblačila pa zunaj njega, saj so tudi omare znotraj mokre ... Zares ni ustreznih besed predstavitve bivalnih razmer. Pomislim, da bi morali takoj, ampak res takoj družino preseliti iz te vlažne, zatohle, razpadajoče hiše. Očka pove, da je najhuje, ko dežuje, saj sploh ne more ustrezno zaščititi strehe, da ne bi teklo skoznjo. Ob dežju zunaj dežuje v vseh sobah. Dež teče skozi stropove tudi na otroke. In najhuje je, da je tudi eden od dvojčkov zbolel za enako boleznijo kot očka in potrebuje 24-urno nego in pomoč, saj se je že zgodilo, da so ga komaj rešili. Očka je bil do pred pol leta močno dejaven. Zaposlen v gradbeništvu kot mizar. Pa je nenadoma hudo zbolel in je nezmožen za delo, saj ima takšne težave, ki ogrožajo njegovo življenje ob že manjših naporih. Zato so ga zaradi bolezni odpustili. Mamica pa je izgubila začasno zaposlitev, ko je tretjič zanosila. Tako se je v nekaj mesecih sesulo družinsko življenje. In plani po obnovi  in ureditvi te razpadajoče družinske hiše, ki je bila varen dom maminim prednikom, njim pa predstavlja resno grožnjo preživetja. Čeprav so v zares hudi stiski, niso sami prosili za pomoč, na nas jih je urgentno usmerila strokovna služba.

S staršema se dogovorimo za oblike podpore in pomoči, ki jih bomo lahko nudili celotni družini v okviru Verige dobrih ljudi. Seveda pa je predpogoj takojšnja izselitev iz te razpadajoče hiše – ki je pa mi ne bomo zmogli uresničiti. Starša sta izražala željo, da bi bili deklici vključeni v dejavnosti z drugimi otroki. In ko sva jim ponudili takojšnje letovanje na morju ali v hribih preko naše ZPM Ljubljana Moste-Polje, se je zataknilo. Deklici – osnovnošolki še nikoli nista bili nikjer brez staršev in si ne zamišljata spanja drugače kot v objemu mamice. Dogovorimo se za vključitev v dejavnosti, ki bi jih radi uresničevali.

Ko se odpeljeva od družine, naju ustavi daljni sosed. Pred čudovito novogradnjo so otroci, gospod pa naju okrega, zakaj se mudiva pri tej družini. Kajti videli so, da sva iz vozila nosili hrano in stvari za pomoč družini. Po njegovem mnenju si družina prav nič ne zasluži pomoči. Šokiralo me je. Starša sta vendar domorodca, imata dober medsebojni odnos, rada imata otroke in radi se imajo. V družini je huda bolezen starša in otroka ... Žal nisem prvič doživela sodbe in zavisti med sosedi in najožjimi člani sorodstva družin, ki jim pomagamo. In to me zares žalosti. In še bolj razumem družine, ki so zares v veliki stiski, bolne, nemočne ne krive ne dolžne za stanje, v katerem živijo, pa zaradi stigme, ki jo povzročajo sodba in nerazumevanje ter zavist in zloba, skrivajo svoje razmere. Ne le pred sosesko, prepogosto tudi pred sorodniki.

Mirno trdim, da je naše delovanje nadvse transparentno. Družinam pomagamo po tem, ko temeljito preverimo njihovo stanje tudi pri pristojnih ustanovah in ko z njimi opravimo razgovor, pogosto ogled ... Prav tako ne potrebujejo vse družine enake oblike pomoči. Nekatere potrebujejo zgolj terapevtsko obravnavo, spet druge potrebujejo le takojšnjo rešitev trenutne stiske in potem same nadaljujejo pot. Družinam, kjer so razmere zares težke in pogubne, pa je treba najprej povrniti zaupanje v ljudi in jim podariti upanje, da se stanje, z dobrim sodelovanjem, pomeni dejavnim pristopom tudi njih samih, lahko popravi. Opolnomočimo jih in pomagamo, da tudi sami aktivno rešujejo situacijo. Razumem, da so ljudje, ki ne želijo pomagati. Ljudje, ki se raje obrnejo stran in živijo z mislijo, da se sami nikoli ne bodo znašli v podobnih okoliščinah. Razumem in spoštujem različna videnja in mnenja ljudi. Ne  morem pa razumeti, da takšni ljudje ne privoščijo pomoči drugim. Po navadi so to celo njihovi najbližji.

Čeprav so bile še druge obveznosti današnje poti, se najin pogovor vso pot nagiba reševanju predstavljene družine ljubečih staršev, kjer pa zgolj ljubezen in dober medsebojni odnos ne more zagotavljati nujne varnosti otrokom. Še je bilo zgodb tega dne, malce me pa vendarle umiri sporočilo ene od hudo bolnih mamic samohranilk, z otrokom posebnih potreb, ki je pred mesecem dni ostala brez strehe nad glavo. Pa smo ju reševali in začasno rešili. Toda v nov dom žal lastnik ne dovoli vstopa terapevtskega kužka. Oba z otrokom ga nujno potrebujeta. Piše, da se ji obeta najem drugega stanovanja, kjer bo lahko z njima tudi kužek in še cenejše bo. Hkrati pa si je neozdravljivo bolna mamica našla tudi nekajurno delo, ki jima bo z otrokom omogočalo preživetje ...