S klicem je želela povedati, da bi rada spremembo

Negotovost tega obdobja je privedla do tega, da sem nenehno priključena na telefon. V tem poletju je bilo na naših letovanjih, taborih in počitniškem varstvu tudi skoraj 300 otrok dnevno, kar je ogromna odgovornost. Nisem še dobro stopila na avtobus proti Debelemu rtiču, ko je telefon spet zabrnel.

"Ime mi je Deja, z vami sem bila večkrat na počitnicah, ne vem, ali se spomnite. Kar nekaj preglavic sem vam povzročila," pravi nežen glas na drugi strani. Še vedno z glavo v pripravah na odhod sem prepričana, da dekle kliče, da bi se vključila v naš Klub vzgojiteljev. "Prosila bi vas za pomoč," nadaljuje in pove mi svojo zgodbo. Končno se mi posveti, za koga gre. Deja je imela težko otroštvo in skušali smo ji dati boljši zgled, kot ga je dobila v svoji družini. Mama je imela težave z alkoholom, o očetu nismo veliko izvedeli. Način življenja, ki ji ga je nudila mama, je na Deji puščal globoke posledice. Ko se obračam nazaj in tehtam izkušnje, je mama najbrž delala to, kar je edino znala … kar je verjetno tudi sama doživljala. In še danes mi je hudo. Kot mi je hudo za vsako družino, kjer zaznamo, da starši nimajo notranje moči, da bi presegli stare vzorce ali šli čez sebe in izbrali bolj spodbudne načine vzgoje.

Deja je ob neurejenih razmerah postala upornica. Proti vsakomur in proti vsemu. Vrtinec upora jo je naposled pripeljal do vzgojnega zavoda. V krčih predelovanja izkušenj nezavidljivega otroštva se je z vsemi sredstvi borila za svoj obstanek. Ni znala pustiti vsega tega za seboj. Niti s strokovno pomočjo ne. Ko je tik pred zaključkom srednje šole zanosila, je iskala v sebi moč, da bi znala skrbeti za otroka. Tudi po rojstvu otroka tega ni zmogla. Bila je sama. Oče otroka je bil namreč le bežen znanec, ki je to tudi ostal. Ni našla moči, da bi skrbela za sina, in strokovne službe so mu našle dom pri rejniški družini. Sama pa je ostala brez vseh sredstev za preživetje, brez vsake motivacije za končanje srednje šole in brez želje, da bi v svojem življenju še karkoli naredila.

S klicem je želela povedati, da bi rada spremembo. Da bi bila rada sposobna skrbeti za svojega otroka. Tako mlada je toliko doživela, da mora obrniti povsem nov list. A brez podpore tega ne bo zmogla. Njeno duševno stanje je v razsulu, in da si bo zmogla urediti življenje do te mere, da bo lahko poskrbela zase in pozneje tudi za otroka, bo morala prehoditi dolgo pot. Začela jo bo lahko pri pogovorih z našimi terapevti.

V desetletjih dela z mladimi in družinami opozarjamo, da otroci potrebujejo zdrave razmere za življenje in pozitivne vzore. Če otroke pustimo v razmerah, ki ne zagotavljajo varnosti, zdravega razvoja, kjer manjka občutek odgovornosti in spoštljivosti, kjer so prepuščeni revščini, socialni prikrajšanosti in izločevanju, jih pustimo ujete v past, iz katere je tako nepopisno težko najti izhod. Zato je pomembno, da jim vsaj za čas letovanja omogočimo varno okolje, sprejetost, ljubezen in razumevanje ter številna doživetja, ki jih enačijo z vrstniki. Jim pokažemo, da so dragoceni, nadarjeni, da jih imamo radi in da si tudi oni zaslužijo počitnice. Deja te poti, kljub našim trudom in trudom institucij, ni našla. Upamo pa, da otroci iz družin na vedno bolj nevidnem delu naše družbe, v tednih, ki jih preživijo z nami na počitnicah, dobijo vsaj kanček tega. Da bodo zmogli preseči vzorce svojih staršev. In v Verigi dobrih ljudi se trudimo, da tudi njihovim staršem pomagamo čez vzorce, ki so se zasidrali v njih. Da bodo dobri starši in da bodo svojim otrokom dali boljšo popotnico.