'Brez tega bi bila na cesti'

Po prijaznem pozdravu mamice in njenega živahnega sinčka, sva vstopili. Mamica je bila zadržana, a v očeh ji je kljub žalosti sijalo nekaj nežnega. Videli sva njeno moč in neskončne skrbi za družino, ki jo je zadela težka usoda.

Še do nedavnega je ljubeče skrbela za svojega hudo bolnega očeta, ki se je pogumno boril z neizprosno boleznijo. "Hudo je bilo," pove, "sploh proti koncu, ko telo ni več delovalo." Skozi pogovor z njo se nama je počasi razkrivala zgodba izjemne predanosti in človeške vztrajnosti. Njena pripoved je bila prežeta z ljubeznijo – ni se pritoževala nad težo skrbi, temveč je v vsaki besedi izražala hvaležnost, da je lahko očetu v najtežjih trenutkih stala ob strani.

Ko je oče naposled izgubil svojo bitko z boleznijo, je v njeno življenje vstopila nova vrsta skrbi. Majhno stanovanje, ki ga je od njega podedovala, je postalo hkrati zavetje in breme. Po eni strani je občutila globoko hvaležnost, saj ji je prav ta skromna dediščina omogočila, da sta se s sinkom izognila negotovi prihodnosti brez doma. Po drugi strani pa so z dedovanjem prišli tudi dolgovi, ki so jo nenadoma postavili pred izzive, ki jih sama nikakor ne zmore premagati.

Čeprav višina skupnega zneska za marsikoga morda sploh ne bi predstavljala prehude težave, je za nezaposleno mamico trenutno neobvladljiva. "Kdo drug bi lahko vzel kredit in hitro poplačal, jaz ga pa zaenkrat ne morem," tiho potoži, "upniki pa zahtevajo svoje, mudi se jim."

V stanovanju, ki bi nujno potrebovalo obnovo, z dečkom poskušata ustvariti topel dom. Skromna oprema in sive stene so zanju vse, kar imata, a vsak predmet, pa naj bo še tako preprost, ima svojo zgodbo. Majhna kuhinja z obrabljenimi elementi, ki komaj še služijo svojemu namenu, vdrt ozek kavč, prekrit z zbledelim pregrinjalom, in mrzla kopalnica s počenimi ploščicami govorijo o tem, da je bila v zadnjih letih pozornost umerjena drugam. K skrbi za bolnega očeta. Risbice in fotografije z obrazom nasmejanega fantka, ki ima še vse življenje pred sabo, pa kažejo predvsem na neomajno upanje v boljše čase, brez težkih oblakov skrbi.

Ko sva jo povprašali o prihodnosti, nama je zaupala, da trenutni prihodki komaj zadostujejo za najnujnejše stroške. S položnicami, ki se vztrajno kopičijo, in dolgovi, ki jih sama ni ustvarila, je vsak dan obremenjen z dodatno težo odgovornosti, vendar mamica vseeno ne dovoli, da bi stiske segle do njenega otroka. Kmalu po očetovi smrti se je pogumno lotila iskanja ponovne zaposlitve, saj želi sinčku zagotoviti vsaj osnovno varnost in stabilnost. Vendar je pot vse prej kot enostavna. Brez izpita za avto je vezana na svoj majhen kraj ali bližnje mesto, ki je zaradi slabih povezav javnega prometa težko dostopno. Brez varstva za sina pa lahko zaenkrat išče le med omejeno ponudbo služb z dopoldanskim delavnikom.

Najbolj jo skrbi, da bi zaradi dolgov, ki jih je podedovala po pokojnem očetu, izgubila streho nad glavo. Stanovanje, četudi majhno, skromno in potrebno prenove, jima s sinom pomeni cel svet.

"Saj je majhno in staro, ampak je dom. Brez tega bi bila na cesti. Kdo bi vzel nezaposleno mamico, z majhnim fantkom? In pri teh cenah najemnin," nemočno prizna. Zato si je obljubila, da bo naredila vse, da poplača dolgove in ohrani stanovanje. Pri vsakem strošku skrbno varčuje, išče priložnosti za delo in nikoli ne obupa.

Na obisku sva s sodelavko lahko na lastne oči videli, kako skromna, skrbna in ljubeča je mlada mamica. V vsaki njeni potezi sva začutili iskreno pripravljenost, da dela, se bori in vztraja, dokler ji ne uspe znova najti službe in zagotoviti boljšo prihodnost sebi in sinku.

Ob slovesu nama mama zaupa, da ji je v najtežjih trenutkih največ pomenil občutek, da ni sama. Misel na sina ji daje moč, še posebej, ko je povsem izčrpana od skrbi in žalosti.

Na poti domov sva dolgo razmišljali o tem, kar sva videli in slišali. Strinjali sva se, da je včasih prav v majhnih, skritih zgodbah največje bogastvo človečnosti. V tej mladi mamici sva prepoznali pravo junakinjo vsakdana, ki ne potrebuje pomilovanja, temveč le pošteno priložnost. Verjameva, da bo s podporo Verige dobrih ljudi, s svojo vztrajnostjo in ljubeznijo do sina, nekoč spet stala trdno na svojih nogah.

Naj nas zgodba te mamice opomni, da lahko z majhnimi dejanji podpore in solidarnosti nekomu omogočimo, da spet najde moč za samostojen korak naprej. Skupaj lahko pomagamo, da bo ta skromni dom ostal zatočišče miru, varnosti in topline. Kraj, kjer bo mamica lahko še naprej z ljubeznijo skrbela za svojega malega sinka in trdno stopala po poti k boljšemu jutri.