Sama z otrokom, neozdravljivo bolna in brez sredstev

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 5 min
AVTOR
Anita Ogulin /
KOMENTARJI
170
Ko prispeva do terapevtske sobe, utrujeno sede. Gledava se iz oči v oči. Njene so udrte, obkrožajo jo temni kolobarji, ki tako zelo izstopajo z na videz deškega obraza. Prijazno vprašam po počutju in oblijejo jo solze. "Gospa nikoli, zares nikoli, nisem prosila za nobeno pomoč. Nikoli. Za vse sem poskrbela sama. Ni bilo lahko – toda zmogla sem. V to moje življenje se je naselilo preveč, mnogo preveč problemov. Ves čas se ob delu in materinstvu soočam z njimi, tokrat pa so me povsem onesposobili," pravi in glasno zaihti.

Anita Ogulin
Anita OgulinFOTO: Miran Juršič

Že od zgodnjega jutra sestankujem. Trudim se biti zbrana, kljub temu da telefon v torbici kar naprej na tiho zvoni.  Ob odhodu s sestankov me zgrabi stiska. Več kot deset klicev je zaznala le ena telefonska številka. Tudi SMS-sporočil je kar nekaj, uspe mi prebrati le zadnjega. 

Pred našo zgradbo čaka visoka, suha kratkolasa gospa. Ko stopam proti njej, me tiho ogovori, da čaka mene. Povabim jo v naše nadstropje. Hoja po stopnicah jo močno utruja. Pobaram, če bo zmogla, in jo poskušam podpreti. S solzami v očeh odkloni. Pravi, da bo zmogla.

Ko prispeva do terapevtske sobe, utrujeno sede. Gledava se iz oči v oči. Njene so udrte, obkrožajo jo temni kolobarji, ki tako zelo izstopajo z na videz deškega obraza. Prijazno vprašam po počutju in oblijejo jo solze. "Gospa nikoli, zares nikoli, nisem prosila za nobeno pomoč. Nikoli. Za vse sem poskrbela sama. Ni bilo lahko – toda zmogla sem. V to moje življenje se je naselilo preveč, mnogo preveč problemov. Ves čas se ob delu in materinstvu soočam z njimi, tokrat pa so me povsem onesposobili,"pravi in glasno zaihti.

Anita Ogulin je dolgoletna prostovoljka in človekoljubka, humanitarka, borka, ki živi za zgodbe, ki jih piše življenje. Je čutna, a hkrati energična ženska, ki svojo moč črpa iz svoje družine in narave, je mati dveh otrok in babica dvema vnukoma. Ni ji vseeno, v kakšni družbi živimo, in se za to, da se svet spreminja na bolje, goreče trudi vsakodnevno. Utrinke svojih dni zapisuje v dnevniku za našo spletno stran.

Od staršev se je odselila, ko je prišla na študij v Ljubljano. Kjer je obiskovala kar dve univerzi hkrati. Tik pred diplomama pa je postala mamica. In da bi bili popolna družina, sta z očkom otroka sklenila, da zaživijo skupaj. Kar nekaj let jim je bilo lepo. Očka, z umetniškim poklicem, je bil zares veliko zdoma, sama pa je ob zahtevni službi skrbela za otroka.  V odnos se je prikradlo nezaupanje med partnerjema. In izkazalo se je, da upravičeno, saj se je očka odselil k drugi partnerki.

Sama je prav v tistem času napredovala v službi. Dobila je odgovorno delovno mesto, saj je lastnik podjetja v njej videl sposobno poslovno žensko. Ki je tudi bila. Majhno podjetje je vodila prizadevno in uspešno. Ob vstopu otroka v šolo pa je bilo ugotovljeno, da ima otrok več prirojenih težav, ki močno vplivajo na učenje in pomnjenje. Potreboval je pomoč pri organiziranem učenju, kar je pomenilo večjo prisotnost mamice. Zelo se je angažirala, tako z otrokom kot v poslu. Načrtovala je razvoj podjetja z novim proizvodnim programom in zgledno skrbela tudi za vse zaposlene. Kaj kmalu pa se je za lastnikom podjetja izgubila vsaka sled. Hkrati pa so tudi iz računa izginila vsa sredstva, s katerimi je bilo mogoče poslovati. Kar nekaj mesecev se je trudila vzpostaviti stik, urediti zadeve. Ni bila uspešna. In iskala je novo pot. Znova v podjetju, ki je potrebovalo znanje in sposobnost ter prizadevnost poslovodje. Vse to je imela. Po cele dneve in tudi v noč je potekal njen delavnik. Večkrat je začutila slabost, ki jo je razumela kot prevelik napor. Vztrajala je, saj je vedela, da se poslovanje zelo izboljšuje – in sklenila je nadaljevati tempo, ki ga je zastavila za skupen uspeh. In iz slabo stoječega obrata je znova vzpostavila uspešno poslovanje. Iz rdečih številk poslovanja se je obrat izvil prav v času, ko so nastopile izredne razmere ob razglasitvi epidemije v naši deželi.

Lastnik podjetja je sodelavce dal na čakanje na delo doma. In priglasil povračilo stroškov države. Skromnost, ki jo je živela z otrokom, je prenesla v čas, ko sta bila skupaj doma. Pomagala mu je s tolmačenjem gradiv v učenju na daljavo in ugotovila, da je čas, ki ga preživlja z otrokom, več kot potreben za njun dober odnos. Hkrati pa skoraj ni minil dan, da je ne bi obšla tako močna slabost, da je za kratek čas celo izgubila zavest. Nekajkrat je to lahko skrila tudi pred otrokom. Ko pa so se epizode pojavljale po večkrat na dan, je otrok prisebno poklical reševalce. Na daljavo so več kot mesec dni reševali omedlevice mamice. Ko so jo tisti dan odpeljali.

V času preiskav je izvedela, da je neozdravljivo zbolela. Da bo morala na nujno hospitalizacijo. In izvedela tudi, da jo je lastnik podjetja odjavil iz delovnega razmerja, ne da bi jo o tem dejanju obvestil. O tem je izvedela, ko so ji izstavili račun za opravljene zdravstvene preiskave.

Veliko je podobnih, tragičnih zgodb tega časa, piše Anita Ogulin.
Veliko je podobnih, tragičnih zgodb tega časa, piše Anita Ogulin.FOTO: Shutterstock

"Ko bi mi vsaj povedal, kaj namerava narediti, da bi se zmogla takoj prijaviti na Zavod za zaposlovanje, s tem bi bila upravičena tudi do zdravstvenega in dodatnega zavarovanja, pa nadomestila za čas iskanja dela. Ni mi izplačal plače niti za čas, ko sem še delala, za čas čakanja na delo pa sploh ne. In tako nisem upravičena do ničesar. Nimam sredstev za položnice, ne stanovanja, tudi računov preiskav ne zmorem poravnati. Otrok je doživel tak šok, kot sem ga doživela sama – ni zmogel več učenja in bo ponavljal razred. Najhuje pa je, da nimava niti za hrano ... In izvedela sem, da je lastnik podjetja – za ves čas, ko meni ni izplačal plače – prejel nakazilo države."

Ta uboga mamica je prejela takoj hrano, tudi oblačila, saj je povedala, da je v mesecu dni izgubila preveč kilogramov svoje teže. Vsa garderoba je prevelika. V programu Veriga dobrih ljudi pa bo prejela še pravno, psihosocialno in druge oblike pomoči. In seveda tudi finančno pomoč, saj ji bomo takoj poravnali zdravstveno in dodatno zdravstveno zavarovanje ter druge položnice, da ne bosta z otrokom izgubila strehe nad glavo. 

Veliko je podobnih zgodb tega časa.  Razumem, da je to obdobje izjemno težko tudi za delodajalce. Vendar nikakor ne morem sprejeti, da ob zakonodaji, ki jo nudi naša država, ne zmorejo poskrbeti za delavce do te mere, da bi jim omogočili preživetje in ohranili dostojanstvo. Da bi jih obvestili o nameri odpustitve in jim omogočili eksistenco za čas brezposelnosti. Vsaj to. In hkrati me objema hvaležnost do vseh tistih, ki se zavedajo, da smo soodvisni. In da kljub stiski poskrbijo za sodelavce.

V tem času so tudi med prosilci pomoči podjetniki in samostojni podjetniki. Ki jim je čas izrednih razmer odvzel ne le delo, pač pa tudi zaslužek in pogoje nadaljevanja zastavljenega posla. In skrb vsakega od njih je, kako omogočiti, da z njim vred ne tonejo tudi njegovi zaposleni. In tako rešujemo hkratne stiske. Ker gre za odgovornost in soodgovornost, ki se je zavedajo. 

Razmišljanje mi preusmeri urgentni klic. V eni od družin z več otroki se je zgodila tragedija ... 

Veriga dobrih ljudi
Veriga dobrih ljudiFOTO: POP TV