A to ni zgodba ljudi, ki bi čakali, da težave rešijo drugi. Ravno nasprotno. V samo nekaj mesecih sta mlada starša naredila več premikov kot v letih prej.
Ob stenah škatle, v kotih pa vrečke z oblačili
Ko sva s sodelavko vstopili skozi vrata njihovega novega doma, naju je najprej presenetil občutek topline. Ne zaradi pohištva ali lepo opremljenih prostorov, saj marsikaj v stanovanju še manjka, ampak zaradi energije obeh staršev, ki kljub težki situaciji izžarevata pozitivno energijo. Ob stenah stojijo škatle, v kotih so vrečke z oblačili in otroškimi stvarmi, ki še čakajo svoje mesto. Ugotoviva, da manjkajo predvsem omare.
"Ne moreva si jih privoščiti," povesta brez olepševanja. "Gledava akcije, vsak mesec poskusiva kupiti kaj. Kavč sva dobila podarjen, za kar sva neizmerno hvaležna." Tudi nov najemodajalec jim je šel zelo na roko. Velik del opreme je zagotovil on, v prihodnjih mesecih pa namerava urediti še okolico hiše. Počasi, teden za tednom, se njihovo novo stanovanje spreminja v čisto pravi dom.
Ko sta ugotovila, da najemnine v prejšnjem stanovanju ne bosta več zmogla dolgoročno plačevati, sta sprejela odločitev in poiskala cenejše stanovanje. Kljub temu da je bila selitev pametna odločitev, ni izbrisala vseh težav. "Ni bilo enostavno, a je vsak evro resnično pomemben. Sploh pri dveh otrocih," sta povedala starša, ki se svoje situacije še kako zavedata.
Iz dneva v dan bližje svetli prihodnosti
Oče je hitro našel drugo delo, trenutno dela za polovični delovni čas, v kratkem pa ga bo delodajalec zaposlil za polnega. Po mesecih brezposelnosti je to za družino velik korak naprej. Mama načrtuje vrnitev na trg dela jeseni, ko se ji izteče porodniški dopust in bo najmlajši otrok začel obiskovati vrtec. Starejša hči je s selitvijo in stabilnostjo postala mirnejša, njene čustvene in vedenjske težave pa so se skoraj povsem umirile. Velik delež pri tem ima tudi obiskovanje obšolskih dejavnosti, predvsem karateja, ki ji daje strukturo, samozavest in občutek uspeha.
Velik vpliv na izboljšanje situacije ima aktivno reševanje težav obeh staršev. Naredila sta načrt in vse, kar sta lahko, usmerila v rešitev situacije. Finančna situacija je še vedno zahtevna. Živijo skromno, veliko premislijo pred vsakim nakupom in pogosto tehtajo med potrebami in željami. Toda za razliko od začetka leta danes vidijo jasen cilj.
Prav jesen je obdobje, v katero družina polaga največ upanja. Do takrat bodo še malo 'stisnili', veliko breme jim po besedah staršev odnese tudi naša pomoč, predvsem materialna, v obliki šolskih potrebščin, hrane in plenic, saj so cene izdelkov v trgovinah skočile do neba.
Njihova zgodba ni več zgodba o stiski
Med pogovorom s staršema je bilo slišati predvsem željo po običajnem življenju. Po tem, da bi lahko redno poravnala račune. Po tem, da bi otroka odraščala brez občutka negotovosti, in po tem, da bi škatle nekoč zamenjale omare. In prvič po dolgem času se zdi, da so temu cilju bližje kot kadar koli prej. Dolgovi ne bodo izginili čez noč, a smer, v katero so namenjeni, je prava.
Ob zaključku obiska sem ugotovila, da je bilo kljub manku pohištva v stanovanju družine čutiti nekaj, česar v marsikaterem drugem domu žal ni mogoče začutiti. Mir, povezanost očeta in mame, njuno pozitivno naravnost ter željo po boljšem življenju. Če ne bi spoznala njune zgodbe, ne bi nikoli ugotovila, da je bilo še pred nekaj meseci čisto drugače.
Njihova zgodba zato danes ni več zgodba o stiski, ampak zgodba o tem, kaj vse lahko spremeniš, če si pri reševanju težav aktiven in za pomoč zaprosiš dovolj zgodaj. In zgodba o tem, kako družina sprejema odgovorne odločitve in počasi gradi novo poglavje. Korak za korakom.
Z nekaj pomoči jim bo uspelo. V to močno verjamem.
