Ko s sodelavko poslušava mamino zgodbo, nama hitro postane jasno, da prometna nesreča ni edina preizkušnja, s katero se sooča družina. Mama je zaradi poškodb delno invalidsko upokojena in ne sme več voziti avomobila, ena izmed hčerk pa zaradi nevrorazvojnih motenj in vedenjskih težav že vse življenje potrebuje specialistično pomoč, ki zahteva pogoste prevoze na preglede v Ljubljano.
Ob hudem napadu so predmeti leteli tudi v mamo
Ko sva s sodelavko vstopili v njihovo skromno stanovanje, sva opazili, da so posledice teh težkih obdobij še vedno vidne. Poškodovano pohištvo, razbita televizija in drugi sledovi napetih trenutkov pripovedujejo zgodbo družine, ki se že leta sooča z velikimi izzivi.
"Pred leti je bilo tako hudo, da sem bila vedno polna modric. Ko je imela hud napad, so stvari letele naokoli in padle, kamor so padle. Kdaj je priletelo vame, kdaj v steno, kdaj v TV," nama pove mama in pokaže na televizijski sprejemnik z razbitim ekranom. "Od takrat ne dela, ampak sem ga vseeno kar pustila na steni. Za novega tako nimamo – pa saj tudi ni prioriteta."
Hčerka je kljub svojim občasnim izbruhom jeze, ki se kažejo s fizično agresijo, uničevanjem stvari in grožnjami samopoškodovanja, učno zelo nadarjena in uspešna osnovnošolka. Čeprav jo imajo učiteljice zelo rade, si najbolj od vsega želi, da bi jo sprejeli tudi vrstniki. Vendar je zaradi svoje drugačnosti težko sprejeta, podobno pa se počuti tudi mama, ki je ob hčerkinih izpadih v javnosti pogosto deležna obsojajočih pogledov.
"Nekoč se je vmešal starejši gospod, ki je sprva želel situacijo pomiriti, jo je pa hudo poslabšal. Ko je spoznal, da ga hči ne upošteva, jo je vprašal, ali je ni nič sram, da se tako obnaša, meni pa navrgel, naj vzgojim svojega otroka. Gospod je odšel, jaz pa sem ostala z bruhajočim vulkanom."
Kljub vsemu se pri hčerki opaža ogromen napredek: "Vedno bolje komunicira in hitreje se umiri. Skrbi me le, ker je zelo kritična do sebe in vsake svoje napake. Takoj si reče, da je neumna ali nesposobna, in to me kot mamo zelo boli." Družba pogosto hitro obsodi, ne da bi poznala ozadje. Otroci takšne poglede začutijo, občutek nesprejetosti pa ponotranjijo. Deklica zato potrebuje veliko razumevanja, potrpežljivosti in stabilne podpore, kar ji mama skuša nuditi vsak dan.
Majhen kotiček za velike želje dveh deklic
Poleg skrbi za zdravje in vsakodnevnih izzivov družino spremljajo tudi skromne bivanjske razmere. Utesnjeni prostori zahtevajo nenehno prilagajanje. Vsak kos pohištva mora biti premišljeno umeščen, da se ga lahko normalno uporablja. Pohištvo je staro, obrabljeno in ponekod poškodovano, a je kljub vsem preizkušnjam v stanovanju čutiti veliko prizadevnosti in želje, da bi zmogli naprej.
Ko sedimo v kuhinji, se ozrem po majhnem prostoru, kjer prepoznam pohištvo iz najcenejših katalogov. Kuhinjski elementi so iz cenenih materialov in že močno obrabljeni, vendar čisti in urejeni. Mizica in stoli so stisnjeni ob steno, kjer visijo fotografije otrok. "Tu sta z očetom," reče, ko pokaže na zbledelo sliko, "plačuje osnovno preživnino in občasno imajo stike, ampak on nima živcev zanjo. Z mlajšo mu gre lažje."
Iz kuhinje stopimo v otroško sobico, ki je komaj dovolj velika za star in zmajan lesen pograd, ki prekriva edino okno. Zato je soba temna in utesnjena, prostora pa je komaj dovolj še za majhno pisalno mizo, stisnjeno ob pograd. Na njej je prostora le za zvezek in pisalo, uporabljata pa jo obe deklici.
"Pograd je najbrž starejši od mene, prevelik in neprimeren za prostor, vendar se podarjenemu konju ne gleda v zobe," reče mama, "žal pa ne služi več dobro svojemu namenu. Nevarno se maje in skrbi me, da bi se zrušil. Hčerka pa bi se rada kdaj umaknila in zaprla vrata sobe, saj bi ji to pomagalo pri umirjanju, vendar je standardna dolžina pograda v napoto vratnemu krilu."
Med položnicami in nakupom hrane
Mamica spi na kavču v dnevni sobi, ki je prav tako kot ostali prostori neobičajno majhna. Kavč je star in očitno obrabljen, zato sodelavka gospo povpraša, kako ji služi glede na njene zdravstvene težave. "Rada bi ga zamenjala za manjšega, ampak si takega nakupa ne moremo privoščiti," odgovori. Razmišlja tudi, ali bi bilo bolje deklici ločiti, da bi starejša imela sobico zase. "Potem bi mogoče lahko tukaj ustvarila prostor tudi za krajšo posteljo," pove.
Ko družinski prihodki komaj zadoščajo za položnice in hrano, je nakup nove stanovanjske opreme nedosegljiv sen. "Redno gledam internetne objave s ponudbo podarjenega rabljenega pohištva, vendar nam mere ne ustrezajo."
Zaradi zelo omejenega prostora bi potrebovali pohištvo, prilagojeno majhnim sobam. "Dobesedno štejem evre," prizna mama, "šele ko plačam najnujnejše položnice, grem po hrano. Vsak izreden strošek pa nam takoj vse poruši in ustvari dolgove, iz katerih se težko poberem. Zato nam vaši paketi toliko pomenijo."
Ob našem obisku se je pokazalo, da gre za izjemno skromno družino, ki se vsak dan sooča z zdravstvenimi, finančnimi, čustvenimi in materialnimi obremenitvami. Majhnost prostorov, dotrajana oprema in stare poškodbe pohištva pa dodatno otežujejo njihov vsakdan. Redna podpora programa Veriga dobrih ljudi mami pomaga lažje pokriti najnujnejše stroške in ji omogoča, da svojo energijo nameni svojima hčerkama.
