V zgodbah našega vsakdana se pogosteje kot z očeti srečujemo z mamami. One so v večini primerov tiste, ki nekam vase potisnejo sram in strah. Zberejo moč in pogum in v imenu družine, ki drsi v revščino, pokličejo ali odprejo vrata in povedo, da ne zmorejo več sami naprej. Hkrati pa se srečujemo s premnogimi ženskami, ki jim je življenje naložilo toliko bremen, da so pod njimi klonile. V moči, dostojanstvu, zdravju, sposobnostih in ponosu.
Tudi čas, ki ga živimo in ga je silno zaznamoval covid-19, je najbolj obremenil prav ženske. V poklicih, ki jih opravljajo pretežno ženske. Ob rednem delu pa pogosto prevzemajo bremena gospodinjstva, učenje otrok na daljavo, reševanje medsebojnih odnosov. Spopadajo se z revščino, v katero so jih potisnili tudi ukrepi za preprečevanje širjenja novega koronavirusa. Skrivajo, kaj se dogaja za štirimi stenami … Nekatere podlegajo tudi udarcem, ker se ne zmorejo iztrgati iz ekonomske odvisnosti od partnerjev. Številne matere pa bremena odlagajo tako, da nikogar od nas ne pustijo ravnodušnega.
S sodelavko ta dan načrtujeva obisk devet družin z izjemno težkimi zgodbami širšega območja spodnje štajerske regije. Obiskali bova družine, ki prav nikoli niso dobile nobene pomoči družbe ali države. Zmogle so same. Živeti skromno, vendar dostojno življenje. Dokler niso izgubile dela, razumevanja in prihodka, ki bi omogočal preživetje. Prihrankov, s katerimi bi si pomagale za ves ta krizni čas, pa niso imele. Ponekod se je porušil tudi že partnerski in družinski odnos, ki je postal celo nasilen in je ogrožal pretežno mame in otroke. Ponekod so se zgodile najtežje bolezni, tudi smrti.
Najprej potujeva k enostarševski družini. Mame in dveh otrok. Dvomiva o navigaciji, saj naju vodi po neurejeni gozdni poti. Glasno razmišljava, ali je sploh mogoče, da v tej goščavi lahko kdo živi. Videti ni nobenih električnih vodov. Pa vendarle naj bi tod stala zasilna hiška, v katero je pred nasiljem pribežala mama z dvema šolarjema. Najprej je izgubila delo in zaslužek in skupaj z otrokoma doživljala tako hudo nasilje ne le moža in očeta otrok, ampak tudi njegove družine.
Celo najino vozilo, ki nama dobro služi za terene, ni zmoglo strmine. Zato se, s prehranskim in higienskim paketom za družino, na končni del poti odpraviva peš. Globlji pogled po vzpenjajočem se gozdu kaže, da so pred kratkim tu pustošili plazovi. Ko se povzpneva do planote, ne moreva verjeti lastnim očem. Sledovi plazu so vidni na več koncih planote – sredi usedlin pa stoji na pol zidana, na pol lesena koliba, ki kaže nevarne razpoke zdrsa tal. Pred nama se pojavi suhljata sključena postava mlade mamice. Opazi najino začudenje in na hitro pomirjujoče predstavi stanje terena – ter naju povabi v notranjost – pravi mu dom. Do vhoda vodijo lesene improvizirane stopnice s prav tako improvizirano ograjo. Ko stopiva na drugo stopnico, se ta nevarno nagne. Loviva ravnovesje na ograji, ki je prav tako majava. Mamica opozori, da je treba stopati previdno.
Vstopiva v majhno, skromno opremljeno sobo, sredi nje pa kamin, ki je hkrati štedilnik. Mamica pove, da zakuri bolj proti večeru, saj ji ni uspelo pripraviti dovolj drv za kurjavo čez dan. Sama jih pripravlja tako, da iz gozda vleče podrta drevesa, jih ročno razžaga in naseka. V osrednji sobi so še stisnjen rabljen kavč in podboji v majhno spalnico, kjer spijo vsi trije na vzmetnicah, postavljenih na palete. Zraven je prostor za kuhinjske elemente. To je njihov dom. Mamica ga je pred selitvijo malce pokrpala, saj koliba ni bila bivalna. Sama je položila ploščice, stare podarjene kuhinjske elemente pa oblepila s samolepilnimi tapetami. Prostori so brezhibno čisti in pospravljeni, toda smrdeče vlažni.
Tako mama kot otroka so v oblačilih, ki jih ne varujejo pred mrazom. Pravijo, da so vse prerastli. Denarja za nova nimajo. Kamor koli stopiti po pomoč jih je sram, saj nikoli v življenju niso bili deležni nobene pomoči. Pozorno poslušava izpoved mame. Živela je v partnerskem odnosu v hiši staršev moža in očeta otrok. Na veliki kmetiji. Kljub temu da je hodila v službo, je vodila gospodinjstvo za šestčlansko družino in skrbela za živino. Ko je v času epidemije koronavirusne bolezni izgubila delo – je izgubila tudi zaslužek. Enako se je zgodilo možu. Sredstev za plačila položnic in vse, kar je gospodinjstvo potrebovalo, ni bilo več. Kot bi bila za vse kriva sama, so nanjo leteli očitki nesposobnosti. Kmalu za njimi še udarci.
Lansko poletje si je znova našla zaposlitev, zato se je sklenila umakniti na varno. Z otrokoma. Prepričana je bila, da bo zmogla. Toda prišla je jesen in spet je ostala brez dela in prihodka. Po licih ji tečejo solze in drobno telo mame objemata otroka. Mlajši pove, da je brez prijateljev. Tudi v prvem domu in drugi šoli jih ni imel. Sošolci so se norčevali iz njegovih oblačil in obutve. Ni imel telefona, pa tudi računalnika ne. Šola na daljavo je v tem okolju zanj nedosegljiva. Ni niti povezav. Ker je priden in učljiv – si je pomagal s tem, da je sam iz delovnih zvezkov in knjig črpal znanje … Dolgo sva se zadržali pri družini, saj sva čutili, kako zelo potrebujejo pogovor. Potrebujejo varnost, razumevanje, tolažbo. Iz vsakega od njih je vrelo utrinjanj, ki jih nobena mama in ne otrok ne bi smel doživljati.
Vsak naš obisk družine, ki resnično potrebuje pomoč, predstavlja zanje olajšanje. Kajti po vsem videnem, slišanem, doživetem nastaja individualni načrt reševanja. Ki je vselej dvosmeren. V programu Verige dobrih ljudi bomo tudi tej družini nudili celostno podporo in pomoč. Seveda pa jih bomo povezali tudi s pristojnim CSD.
Ko odhajava, mamica zavzame drugačno držo. Na obrazu se je pojavil nasmeh, oči so polne upanja. Najin pogovor, na poti do druge družine, poteka v veri, da je mamica ohranila dovolj moči in sposobnosti, da bo z našo podporo in pomočjo zmogla veliko postoriti tudi sama. Za lepšo in varnejšo prihodnost sebe in svojih otrok.
