'Sploh ne vem, kje bomo jutri!'

"Sploh ne vem, kje bomo jutri," mi je odzvanjalo v mislih, ko sva s sodelavko tisti dan manevrirali čez ozko naselje. Družino, ki je tako v nizkem štartu za odhod, sestavljajo mama in njeni trije najstniški otroci. Starejša dva že obiskujeta srednjo šolo. Dobro leto živijo v najetem stanovanju, kjer so bivanjske razmere vse prej kot dobre. Utvara, da so končno našli stanovanje, ki mu bodo lahko rekli dom, se je kaj kmalu razblinila za vlažnimi in plesnivimi stenami.

Ko naju je mama povabila v njihovo skromno stanovanje, sva v kuhinji hitro opazili, da je kljub praznim policam in omaram na štedilniku stalo kosilo, ki je v prostor vneslo občutek domačnosti.

Ovire pa se ne zaključijo pri vlagi, nama pripoveduje zaskrbljena mama. Sredi poletne vročine so zaradi težav z elektriko in vodovodom ostali brez hladilnika, zaradi napak na električnih varovalkah pa se jim je uničil še računalnik.

Mama je od iskanja rešitev popolnoma izčrpana. Pri najemodajalcu je že zdavnaj izgubila vojno. V upanju je večkrat tudi potrkala na vrata različnih ustanov in iskala pomoč, a je v večini ostala brez konkretne rešitve in velikim občutkom krivde, da ni storila dovolj.

Dobro se tudi zaveda, da bi ji zaposlitev prinesla več finančne stabilnosti, zato jo vztrajno išče. Pred kratkim je bila na razgovoru, kjer so ji povedali, da bi jo zaposlili, vendar se je situacija spremenila, ko je spregovorila o svojih stanovanjskih težavah. Zaradi negotovega bivanja je izgubila tudi to priložnost.

"Če se preselim na drug konec Slovenije, mi nihče ne bo želel plačevati potnih stroškov," razmišlja, "in tako ostajam ujeta v začaranem krogu." Brez primernega stanovanja težko najde zaposlitev, brez zaposlitve pa si težko zagotovi stanovanje. Sploh po trenutnih cenah na nepremičninskem trgu. Medtem so tu še trije otroci, njihove šolske obveznosti in vsakodnevni stroški, ki ne počakajo, da se življenje vendarle uredi.

"Gledala sem stanovanje že v tujini in se začela učiti tujega jezika, saj je stanovanje že pri sosedih lažje dobiti," nama pove. Ob tem stavku me stisne. Kako daleč mora človek priti, da začne razmišljati o selitvi v drugo državo. Niti ne zaradi želje po boljšem življenju, ampak zato, ker doma ne najde strehe nad glavo.

Med pogovorom se spomnim še ene mame, s katero sem se prav v tem tednu pogovarjala po telefonu. Tudi njena zgodba se je vrtela okoli istega vprašanja – kje bodo s hčerkama živele. Povedala mi je, da trenutno bivajo pri prijateljici. Začasna rešitev, ki sicer pomeni streho nad glavo, ne prinese pa odgovora. Kaj torej bo jutri, kaj bo s šolo, vrtcem, zaposlitvijo? Kam bodo šle, ko tudi ta možnost ne bo več na voljo?

Ob takšnih zgodbah se mi misli vračajo k istemu vprašanju: kako naj človek rešuje vse druge težave, če najprej ne ve, kje bo živel? Dom bi moral biti prostor, kjer otrok odloži šolsko torbo, kjer se skuha kosilo, kjer zvečer zapremo vrata in dobimo občutek varnosti.

Mamina situacija in besede so v meni pustile občutek nemoči, ki ga na terenu ni vedno lahko sprejeti. Kot strokovna delavka sem vedela, da družini želim pomagati, hkrati pa nisem imela odgovora na najpomembnejše vprašanje: kako jim zagotoviti varen dom.

Ko sva se s sodelavko poslavljali, so vreče še vedno stale tam, kjer sva jih zagledali ob prihodu. Pripravljene na odhod, za katerega nihče ne ve, kdaj bo prišel. Na koncu pogovora me vselej prizemlji vonj po kosilu. Morda je prav v tem največja moč mamice. Čeprav sama ne ve, kje bodo jutri, danes še vedno ve, da mora nahraniti svoje otroke. Da mora iskati službo. Klicati, spraševati, iskati rešitve in znova potrkati na vrata tudi če so bila prejšnjič zaprta. Ker otroci potrebujejo dom. In ona si želi samo to, da bi jim ga lahko zagotovila.