Čas, ko vsi navdušeno doživljamo olimpijsko razpoloženje, je tako zelo poseben, vznesen, povezovalen, vesel ... Vročini navkljub so naše poti do družin v stiski in številne obveznosti prijetne, saj nas ves čas spremljajo in opogumljajo izjemni uspehi naših borbenih olimpijcev.
Slogan letošnjih olimpijskih iger je Čutimo skupaj. Prireditelji so razložili, da je stvari, ki ljudi združujejo, veliko več od tistih, ki jih ločujejo. Kako preprosta je resnica, ki jo tako dobro ponazarjajo naši športniki. Ponotranjiti bi jo morali prav vsi, predvsem pa predstavniki ljudstva, ki ne izbirajo več sredstev za delitev ljudi. Zato so tokratne olimpijske igre pravo gibanje dobrih želja, ponosa, sodelovanja, domoljubja in skupnega navdušenja – prava osvežitev. Med najboljšimi športniki na svetu so tudi naše športnice in športniki, ki so zares utelešenje slogana letošnjih olimpijskih iger in nepredstavljivo pomembni glasniki moči, ponosa, vztrajnosti, požrtvovalnosti, znanja in sodelovanja naše dežele. V tem času se ponos in duh slovenstva dotakneta prav vsakega prebivalca Slovenije, velikega in majhnega, in dosežeta vsak njen predel, pa naj bo še tako skrit. Saj ni panoge, ki bi ljudi povezovala bolj kot šport.
Tudi vse naše letošnje počitniške dejavnosti potekajo v olimpijskem duhu sodelovanja, podpore, spoštovanja, učenja, povezovanja in zdrave tekmovalnosti. Povsod, kjer preživljajo počitniški čas naši otroci in mladostniki, odmevata otroško veselje in navdušenje nad našimi olimpijci. Veselje, za katero se trudimo in ki smo ga silno veseli, seveda krepijo prav naši predstavniki na olimpijskih igrah. Hkrati pa skrbni spremljevalci in animatorji izpolnjujejo otroško potrebo po sprostitvi, krepitvi močnih področij, druženju, spodbudi, sodelovanju, potrjevanju, zabavi, raziskovanju in zdravi tekmovalnosti. Vse to so potrebovali tudi naši športniki na poti do osvajanja odličij. Veliko jih imamo, ogromno, bi lahko zapisali – popolnih navijačev. Otrok, ki kažejo izjemne talente in ob tem tudi delovne navade in požrtvovalnost, imajo pa tudi vzornike. Prav ničesar v življenju se ne da doseči brez prizadevanja, brez silnih naporov, odrekanja, znanja in zdravja. In seveda tudi ne brez vere vase, ki raste s spodbudami in podporo. Ne gre brez sredstev. In zato je tako zelo pomembno, da sistemsko in kot družba podpiramo otroke in mlade na poti razvoja. Kajti ves čas dokazujemo, da smo Slovenci maloštevilen narod z izjemnimi talenti, požrtvovalnostjo in odgovornostjo za skupen, ne le posamičen uspeh. In tudi rezultati, ki so jih naši srčni in borbeni tekmovalci dosegli na letošnjih olimpijskih igrah, pa naj gre za množične ali posamične nastope, potrjujejo resničnost teh besed.
Ob navdušenju nad uspehi naših športnikov na letošnjih olimpijskih igrah se čisto zares naježim, kajti na poti k takim vrhuncem športne, glasbene ali znanstvene kariere so tudi mnogi »naši« otroci in mladostniki, ki so vključeni v vseslovenske humanitarne programe Botrstvo, Botrstvo v športu in Veriga dobrih ljudi. Ti mladi ljudje so imeli vse, kar predstavlja temelj uspeha. Niso pa imeli dovolj spodbud ter materialnih sredstev, da bi lahko svoje sposobnosti okrepili do te mere, da bi dosegli rezultate, s katerimi bi vračali naši družbi. Seveda so med njimi tudi tisti, ki so že uspeli na svetovni ravni – pa naj gre za različne športne discipline, za glasbene ali za znanstvene dosežke.
Spomnim se drobne deklice, recimo ji Zala, ki je z mamico samohranilko od svojega tretjega leta spremljala vaje športne in ritmične gimnastike. Ko je bilo dekletce prvič z nami na letovanju, nismo mogli verjeti lastnim očem. Pogumno je kazala znanje obeh športnih disciplin, kot bi se že več let redno udeleževala vodenih vaj ali treningov. Povedala je, da vadi sama. Doma. Ko sta z mamico hodili na oglede vaj, si je deklica prav vse gibe do potankosti zapomnila in doma vadila toliko časa, da je povsem usvojila vse tehnike tega športnega izražanja. Od tistega poletja dalje smo ji pomagali pri vključevanju v vodene treninge. Talent, prizadevanje, treningi in naša podpora so obrodili sadove. Nesluteno hitro je napredovala. Oblačilca za pomembne nastope je šivala mamica sama. Danes je Zala že dekle in trenerka, ki ima v svoji vitrini najvišja priznanja na svetovni ravni. Tudi Rebeka je dekle, ki je z nami že od prvega letovanja. Tedaj je imela sedem let. Prav vsem je povedala, da bo postala igralka in glasbenica. Ni skrivala talentov na obeh področjih. Njihova zgodba pa je bila silno žalostna. Z mamo in sestrico so živele na skriti lokaciji, kajti nasilje, ki so ga doživljale, jih je odmaknilo od kraja, kjer so se borile za življenje. Postala je naša. Danes je izjemna glasbenica, ki so ji talent, prizadevanje, znanje in podpora botrov našega programa Botrstvo odprli vrata elitne glasbene akademije v tujini.
Koliko uspešnih zgodb otrok, mladih in družin v vseslovenskih programih Botrstvo in Veriga dobrih ljudi se je nanizalo v vseh teh letih naših prizadevanj za enake možnosti otrok, mladih in družin. Med njimi je tudi štiričlanska družina, ki jo je pred leti k nam usmerila bolnišnica, kjer so reševali življenje neozdravljivo bolnemu očku. Mamica je z otrokoma sleherni dan prihajala z vlakom na obisk in pogosto čakala pred bolnišnico v upanju, da bo kateri od obiskovalcev potoval na dolenjski konec, kjer je bilo njihovo domovanje. Sredstev za redni prevoz ji je kaj hitro zmanjkalo, obrok, ki ga je v bolnišnici prejel očka, pa so si razdelili, da so potešili tako zelo pogosto lakoto. Očka so v službi odpustili zaradi bolezni. Kmalu zatem pa je delo izgubila tudi mamica. Njena bolniška odsotnost zaradi nujnega negovanja moža je bila vse pogostejša. Več kot dve leti sta trajali celostna podpora in pomoč družini v programu Veriga dobrih ljudi. V tem času sta se otroka udeleževala prav vseh humanitarnih počitniških in drugih dejavnosti, pri katerih smo ugotovili njune izjemne sposobnosti na področju borilnih veščin. Vključevanje v redno vadbo in treninge jima je že omogočilo, da tekmujeta na ravni, ki je višja od njune starosti. Ob materialni in psihosocialni podpori se je očkovo zdravstveno stanje medtem tako zelo okrepilo, da se je lahko zaposlil za skrajšan delovni čas. Mamica pa se je dodatno izobrazila in je uspešna na novem delovnem mestu.
In še enkrat k letošnjim olimpijskim igram. Vsem našim vrhunskim športnikom, ki so se več let pripravljali na nastop, seveda ni uspelo osvojiti medalje, toda v ta končni cilj so usmerili mnogo let, prizadevanja, znanja in energije ter se levjesrčno borili zanj – v ponos vsem nam. Za tak dosežek se mora uskladiti prav vse. In zgodi se, da se v pravem trenutku ne uskladijo vsi elementi, potrebni za vrhunski uspeh. Seveda smo ponosni na vse odlične uvrstitve, toda vsak sanja o medalji! In če ne uspe, največjo bolečino doživlja vsak tekmovalec sam. Kako zelo radi bi jim sporočili, da niso sami! Da smo v mislih z njimi in ob njih. Da jih razumemo, podpiramo in smo ponosni na vsakega od njih. Kajti prav vsak je tako zelo odgovorno in požrtvovalno zastopal svojo deželo, svoje ljudstvo. Prav vsakemu poklon. In tako kot nam je mar naših športnikov, s katerimi smo dihali, trepetali, se veselili njihovih uspehov in sočustvovali, ko se jim želja ni uresničila, moramo biti sočutni tudi s tistimi, ki jim je eksistenčni zdrs spodmaknil tla pod nogami. Nisem edina, ki si želi, da bi vsa prizadevanja, odgovornost, spoštovanje in ponos, da so del slovenske družbene skupnosti – ki so ga ves čas olimpijskih iger izražali naši športniki - uresničevali tudi predstavniki ljudstva. Kajti Slovenija bi bila lahko resnično sanjska dežela, če bi povzeli in živeli vrednote vseh športnikov, udeležencev letošnjih olimpijskih iger.
