Mojo zbranost med odgovarjanjem na elektronska sporočila za trenutek prekine zvok sodelavkinih besed, ki naznanjajo, da smo danes ponovno prejeli veliko novih vlog. Žal me to ne preseneča, kljub temu pa se v meni sproži vihar občutkov, predvsem skrbi za sedanjost in prihodnost nas in naših otrok.
Na podlagi ene izmed prejetih vlog družino povabim na pogovor. Družine, ki imajo možnost priti v naše prostore, tako že ob prvem srečanju osebno spoznamo. Ob dogovorjeni uri odprem vrata pisarne in k vstopu povabim gospo, mamo dveh osnovnošolskih deklic. Ko se usede, kljub spuščenim ramenom in solznim očem, vidim močno in vztrajno žensko.
'Vse, da deklicam omogočim lepše življenje'
Najin prvi pogovor steče tako, da mi opiše svojo trenutno stisko. Na podlagi tega lahko počasi skupaj poiščeva rešitve znotraj naših virov pomoči. Uvod v njeno opisovanje je tak, ki ga s sodelavkami ne slišimo redko. Ni si mislila, da bo kadarkoli primorana prositi za pomoč, sram jo je in zato, da se je obrnila na nas, je potrebovala veliko spodbujajočega samogovora. Na koncu pa vseeno ni videla druge rešitve in je oddala vlogo. Vse, da deklicama omogoči lepše in bolj brezskrbno otroštvo.
Po razpadu nezdravega in čustveno izčrpavajočega odnosa z očetom svojih dveh hčerk je vedela, da jim bo na začetku težko. A je težko odločitev morala sprejeti za dobrobit otrok in sebe. Finančno breme za skrb šolajočih deklic je sedaj še bolj kot prej padlo nanjo. Še posebej dokler postopek ureditve preživnine čaka na odločitev sodišča.
Žal se težke preizkušnje za družinico ne zaključijo tukaj. Poškodba, ki je posledica dolgoletnega težkega fizičnega dela, je mamo prisilila na odsotnost z dela, že tako nizek prihodek pa se je sedaj še bolj zmanjšal. Mama skozi solze spregovori: "Strah me je, cene so vedno višje, kurilna sezona se bliža ... grozno. Kako bomo?" Pripovedovanje zaključi s takšno bolečino v glasu, da tudi sama začutim pekoče grlo.
Srce se ji para, ker se hčerki zavedata stiske in ji zagotavljata, da bo vse v redu, ker so skupaj. Ko zaključi s pripovedovanjem, začutim globoko hvaležnost, da je v najinem odnosu prepoznala varen prostor, znotraj katerega mi lahko zaupa. Sedaj pa sem na vrsti za razlago jaz. Mami predstavim, kako lahko njihovi družini skozi naše štiri stebre opolnomočenja pomagamo, in skupaj narediva načrt.
'Nekdo, ki pomaga in navija za nas'
Dogovoriva se, da se bova srečevali najmanj enkrat mesečno, po potrebi tudi večkrat, sledili načrtu, ga prilagajali, se odzivali na trenutno in prihajajoče stanje. Najino tretje srečanje poteka na domu družine, v garsonjeri, ki jo najemajo. Mama me sprejme z opravičilom zaradi majhnosti prostora, sama pa prostor zaznavam skozi obešene risbice deklet, poln topline, naklonjenosti in ljubezni. Medtem ko mi kaže, kako spretno zapolni majhen prostor z vsebino prehranskega paketa, ki ga prejmejo vsak mesec, hiti z razlaganjem, kako vesela je, da deklici lahko šolske počitnice preživita v družbi novih prijateljev na našem taboru.
Po nekajmesečnem srečevanju spoznam tudi hčerki in skozi objem mlajše deklice začutim, kako čudovita mama vzgaja čudoviti dekleti. Gospa, ki sem jo spoznala na uvodnem srečanju, je zgolj senca gospe, ki jo gledam sedaj. Družina se še ni popolnoma izvlekla iz težke situacije, v kateri se nahajajo, so pa na zelo dobri poti k temu.
Življenje vsakega izmed nas se lahko spremeni čez noč. V najtežjih trenutkih je izrednega pomena, da čutimo podporo sočloveka, da imamo nekoga v svojem kotu, ki nam pomaga in navija za nas. Ali skozi besede Anite Ogulin: "Dajmo ozavestiti, da smo človek človeku najbolj dragoceni in da brez podpore drug drugemu ta družba ne more funkcionirati."
