Starši – izpišite se iz šole, zdaj so na vrsti otroci!

Mnogi starši namreč začenjajo šolsko leto skupaj s svojimi otroki. Ker so si otrokovo šolo zastavili tudi kot svoj projekt, svoje delo. Ker če v šoli nimaš zelo uspešnega otroka, to za mnoge pomeni, da nisi dovolj dober starš. Da si ga nekje polomil. A polomili so ga tisti, ki tako mislijo in delajo.

"Šola je otrokova odgovornost, in ko jo starši prevzamejo na svoja ramena, se pogosto ne obnese. Takrat mora starš otroku jasno povedati, da je skušal uporabljati njegovo odgovornost za šolo, vendar mu ni uspelo, zato zdaj odgovornost vrača otroku in upa, da bo otrok uspešnejši od njega," svetuje Monika Erjavec Bizjak, mediatorka, ki v delavnicah Znajdi se! znotraj projekta Veriga dobrih ljudi in pod okriljem ZPM Moste nudi celostno pomoč pri obravnavi njihove socialne stiske. A tudi v družinah s socialno stisko je zgoraj opisana problematika lahko prisotna tako kot pri ostalih, družinah brez finančnih težav. Ravno opolnomočenje otrok, da sami poskrbijo zase, je lahko zagotovilo za njihov boljši jutri.

Erjavec Bizjakova na šolah deluje kot šolska mediatorka, hkrati pa tudi usposablja učence za vrstniške mediatorje. Otroke uči prepoznavati konflikte in nestrinjanja ter se nanje konstruktivno odzivati. Veliko je sicer odvisno od vzorcev, ki jih otroci prinesejo od doma, obenem vsak svoja čustva regulira na svoj, edinstven način. A mediatorka jih uči, da začnejo razvijati osebno govorico, kar pomeni, da znajo povedati, kaj želijo in česa nočejo, vselej na način, da sogovornika ne prizadenejo. Na delavnicah veliko časa posveti razvijanju čustvene inteligence, kjer pa imajo današnji mladi velik primanjkljaj. "Otroci so danes preko pametnih telefonov povezani s svetom in okolico, ne zavedajo pa se, da sočasno vse manj razvijajo svojo čustveno inteligenco. Premalo se zavedajo sebe, težko regulirajo svoja občutja, ne upajo sprejemati odločitev in ne razvijejo osebne odgovornosti," poudarja Erjavec Bizjakova. Vrstniška mediacija jim tu pomaga, saj je ena od oblik, ki krepi socialno interakcijo, in vrstniki lahko rešijo konflikte celo bolje, kot če za vsako stvar posreduje odrasel s svojim uvidom na konflikt. Pri tem opaža, kako zainteresirani so otroci, ki ob tem začutijo, da stvari zmorejo sami. Verjetno ni treba vprašati strokovnjaka, da razumemo, da to dobro vpliva na otrokovo samopodobo.

A težava ni le v otrocih in njihovih telefonih, ki je danes mantra vsakega starša. Ne. Težava je tudi v tem, ugotavlja sogovornica, da morajo mnogi otroci obiskovati številne zunajšolske dejavnosti, pa to ni nujno njihova želja. "Sprašujem se, ali je resnično potrebno, da so otroci že v osnovni šoli tako preobremenjeni? Sprašujem se, ali je resnično potrebno, da ima otrok popoldanske aktivnosti prav vsak dan po pouku? Otroci imajo premalo prostega časa za prosto igro – to je igra, kjer morajo uporabiti domišljijo in si sami ustvariti aktivnost. Brez usmerjanja in vodenja odrasle osebe – starš, učitelj, trener, animator. Starši, ki so sami preobremenjeni, pogosto tudi otrokom popolnoma zapolnijo urnike in jih prepustijo vodenim aktivnostim od jutra do večera," poudarja. Naloga staršev, to ne slišimo prvič, ni otroke osrečiti, ampak jih pripraviti za življenje. Dovoliti jim moramo lastne izkušnje, tudi tiste slabe, da se iz svojih napak naučijo in si na ta način priučijo osebno odgovornost. Sogovornica, ki ima številke izkušnje z otroki in mladimi, opozarja na veliko nevarnost, ki se je starši ne zavedajo – da bolj kot otroka nagrajujejo (na primer zaradi dobrih ocen), slabše se otrok počuti, saj se vanj naseli strah, da ne bo zmogel zadovoljiti starševskih pričakovanj. To pa vodi v občutek pogojevanja ljubezni – otrok dojema, da ga imajo straši radi zgolj, če je dober, tako kot pričakujejo starši. S takšno miselnostjo, poudarja Erjavec Bizjakova, pa je težko živeti. Treba je najti pravo mero realnih pričakovanj in se zavedati njegovih močnih področij, obenem pa opaziti drobcene napredke, ki jih dosega otrok, in jih pohvaliti.

Otrok z vstopom v šolo resda postane šolar in s tem pridobi novo vlogo. Vendar pa se morajo starši zavedati, da otrok ni le to,  ni le šolar, še vedno je njihov otrok, ki se rad igra, ima prijatelje, domišljijske svetove in predstave o življenju. Zato se je treba ukvarjati z njim tudi na način, ki nima zveze s šolo. Postaviti vprašanja, ne nujno povezana s šolo, in pozorno prisluhniti drugim temam, ki jih želi predstaviti otrok (prijateljstvo, ljubezen, razočaranja, nova spoznanja in odkritja, dileme).

"Starši pogosto tarnajo, da se otrok ne želi z njimi pogovarjati. Seveda ne, ko pa mu vsak dan postavijo tri točno določena vprašanja: "Kako je bilo v šoli?", "Kakšno oceno si dobil?", "Si naredil domačo nalogo?", mogoče pa kdo vpraša še: "Kaj si jedel?". Jaz vedno starše nagovarjam, naj bodo kreativni, naj otroka presenetijo s kakšnim drugačnim vprašanjem, kot na primer: "Ali si se danes čemu pošteno nasmejal? In zagotovo vas bo tudi otrok presenetil z odgovorom," svetuje šolska mediatorka.

A vse je mnogo težje, ko imajo starši na svojih ramenih skrb, kako družino pripeljati čez mesec. Kako poskrbeti, da otrok ne bo lačen, da bodo položnice plačane. "Seveda ne gre zanikati, da je vzgoja pri starših, ki se mesečno soočajo s finančno stisko, gotovo še dodatno otežena. Seveda je na prvem mestu treba poskrbeti za osnovne potrebe otroka. In ko se starši iz meseca v mesec borijo s položnicami in vsemi stroški, jim seveda pogosto zmanjka moči za dosledno vzgojo," pripoveduje sogovornica, ki pa jim ravno tu pomaga v delavnicah Znajdi se. Z veseljem pa opaža, da mnogi starši kljub veliki stiski dajejo vse od sebe, da dajo otrokom zgled, da je v življenju treba iskati rešitve.

Rešitve pa morajo iskati tudi starši, ki prepogosto rešujejo težave, ki so jih otroci sposobni sami rešiti. Sogovornica tu dodaja, da ne pozna primera, da bi starši prišli v šolo v spremstvu odvetnika, na kar mnogi šolniki pogosto namigujejo. A gotovo številni pridejo v šolo prepogosto, namesto da bi reševanje manjših konfliktov in težav prepustili otrokom. Tega jih na delavnicah učijo in mladi presenetljivo dobro sodelujejo, poudarja. Imajo pa starši eno veliko in pomembno nalogo v odnosu do šole – dati otroku zgled, mu privzgojiti pozitiven odnos do šole. "Kakšen vzorec bo otrok prevzel, ko sliši mamo ali očeta, ki se vrne z roditeljskega sestanka in se ves besen in naveličan pritožuje čez učiteljico, kako je dolgovezila ... Ali pa ko se mora otrok za domačo nalogo naučiti pesmico na pamet in se mamice v garderobi združeno pritožujejo, da kaj vse zahtevajo od njihovih otrok v prvem razredu ... Se bo ta otrok z veseljem učil pesmico?" Verjetno ne.

Treba se je zavedati, da niso besede, ki jih namenimo otroku, najpomembnejše za vzgojo, temveč odnos staršev do okolja in sočloveka. Otrok opazuje starše, kako komunicirajo, kako rešujejo težave, in to prevzema nase. Zato je pomembno, da se starši zazrejo vase in se opazujejo in razmislijo – ali si želijo, da gre otrok po njihovi poti, ponavlja njihove napake, ima težave na istih področjih, kot so jih imeli oni ? Ali pa otroku raje dovolijo, da spoznava svet skozi svoje oči, ima lastne izkušnje in se nauči svojih odgovornosti in posledic, če svojih (šolskih) obveznosti ne bo opravil?