Štirje se stiskajo v spalnici, ki je še najbolj topla

Delo v programu Veriga dobrih ljudi nas velikokrat ponese na teren, kjer se najlažje prepričamo o dejanskih življenjskih razmerah družin. Že ko sva z glavne ceste zavili na ozko, strmo pot, sva vedeli, da naju danes čaka izziv. Sprva se je pot vzpenjala skozi gost gozd, nato pa se ostro odcepila in spustila po zavitem kolovozu. Avto je na nekaterih mestih komaj zmogel čez razmočeno in blatno pot, midve pa sva previdno napredovali, pozorni na vsak kamen in luknjo pod kolesi.

Na koncu strmega in blatnega spusta je stala utrujena stara hiša, izza katere se je skozi stare jablane odpiral pogled na dolino. Na dvorišču naju je pričakala mlada mamica z dojenčkom v rokah in malo deklico ob sebi, ki je radovedno pogledovala proti vrečkam s hrano, ki sva jih prinesli s seboj.

Zgodba družine se pravzaprav začne v drugem kraju. Kraju z urejenimi cestami in dobrih javnim prometom, ki prebivalcem olajša vsakodnevno pot v službo. Najprej sta bila z možem sama, nato se jima je pridružila hčerka, pozneje pa sta izvedela, da pričakujeta še enega družinskega člana. Postalo je dokaj jasno, da bo majhno najeto stanovanje zanje pretesno.

V času, ko cene nepremičnin marsikoga potisnejo v obup, se je tudi mlada družina znašla na dolgi poti iskanja novega doma. Čeprav sta bila oba starša zaposlena, jima nizki prihodki niso omogočali prave izbire. Po več mesecih neuspešnega iskanja in ogledih nepremičnin, ki so bile bodisi predrage bodisi povsem neprimerne, sta se odločila razširiti območje iskanja. Kmalu se jima je zunaj mestnega udobja vendarle nasmehnila sreča.

Dobro uro vožnje stran se je za ceno, ki v mestu omogoča zgolj nekaj skromnih kvadratnih metrov, v najem oddajala stara hiša. Lepa, a težje dostopna parcela, je ponujala prostor za lasten vrt in brezskrbno igro otrok. Lastnik se je družini odločil ponuditi najem z možnostjo odkupa, kar je bila zanju edina realna pot do samostojnosti, zato sta ponudbo hitro sprejela.

Vendar je selitev v novo okolje prinesla dodatne ovire. Ob ogledu je bilo jasno, da hiša, ki že dolgo sameva in čaka na novo življenje, potrebuje temeljito obnovo. Ko naju je mama peljala po prostorih, nama je povedala: "Stene, ki več let niso bile ogrevane, so vpile vlago, močno pa je načeto tudi stavbno pohištvo." Pokazala nama je stara okna, ki slabo tesnijo, in videli sva, da bi bilo nujno potrebno zamenjati tudi vhodna vrata.

"Vhodna vrata so draga, sploh tista protivlomna. Mi pa moramo paziti pri vsakem evru," je rekla in skomignila z rameni, "ampak nujno rabimo nova, saj se ta ne zapirajo dobro. Sploh pa zaradi otrok," je dodala, ko je pokazala na razbito steklo, ki sta ga z možem zaščitila z lepilnim trakom.

"Kuhinjo bomo morali preseliti v drug prostor, ta, ki je že bila v hiši, se komaj še drži skupaj. Gledam objave za podarjene ali poceni rabljene, ampak bo najprej treba sanirati stene," je rekla in pokazala na steno, ki jo je na debelo obarvala plesen. Ko je videla najina zaskrbljena izraza, je hitro dodala: "Ko se bo prostor saniral, bo kuhinja lahko tukaj. V prostoru, kjer je bila do zdaj, bo pa raje soba za najmlajšo – je bolj zdrav." Do takrat se vsi štirje stiskajo v spalnici, ki je še najbolj urejena in topla.

Ob selitvi sta se zavedala, da ju čaka veliko dela – popravila, čiščenje in urejanje okolice. Kljub službi oče veliko del opravi sam, predvsem z rabljenim in podarjenim materialom. Mnoga dela so nujna, da bo dom družine z dvema malima otrokoma zdrav in varen. Vendar so zanje potrebna sredstva, ki jih ob eni plači in porodniškem nadomestilu, starša težko zbereta.

Z iztekom porodniškega dopusta bo mama začela novo poglavje, v katerem si želi čim prej najti zaposlitev v dolini in s tem pomagati družini. V mestu, kjer je živela prej, si je lahko pomagala z mestnim avtobusom, zato se za izpit ni odločila, poleg tega je bil zanjo to prevelik finančni zalogaj. Zdaj, ko družina živi na vrhu hriba, kjer avtobus vozi le občasno, pa je brez avtomobila skoraj vsak opravek pravi izziv.

Oče si je po selitvi hitro našel delo v bližnjem kraju in dela v treh izmenah, mama pa ob skrbi za najmlajšega že išče primerne službe. "Rada bi se čim prej ponovno zaposlila, saj hočem biti samostojna," nama zaupa. Hitro je spoznala, da brez vozniškega dovoljenja in lastnega prevoza do zaposlitve v teh krajih skoraj ne bo šlo. Trenutno je družina za kakršenkoli prevoz povsem odvisna od očeta in njegove izmenske službe. Tudi hčerkino obiskovanje vrtca se vrti okoli očetovega urnika, kar pa se bo z vpisom v prvi razred moralo spremeniti.

Želi si, da bi z možem lahko spet zaslužila dovolj, da bi brez težav pokrivala vse tekoče stroške in poravnala zastale obveznosti, ki ju bremenijo. "Nič naju ne moti, da bo šlo z urejanjem hiše počasi. Sva potrpežljiva in navajena poprijeti za vsako delo," se nama je nasmehnila. Skrbita ju le nevarna plesen in mraz, ki se že plazita skozi stara okna in poškodovana vrata.

Toplina doma se ne skriva le v stenah, temveč v občutku varnosti, ki ga ustvarimo za svoje najbližje.

Mlada družina si takšno varnost prizadeva ustvariti vsak dan – s skromnimi sredstvi, veliko volje in upanjem, da bo njihov nov dom postal prostor, kjer bosta otroka odraščala brez strahu pred mrazom in vlago. Skupaj jim lahko pomagamo prehiteti zimo in poskrbeti, da bodo najhladnejši del leta lahko preživeli na toplem.