Stiska mame: srednješolec ugotovil, da je velik strošek, in ne vidi več smisla življenja

Znova je vikend in znova boste prebirali moj dnevnik. Izsek delčka dneva, ki ga z ekipo srčnih ljudi ZPM Ljubljana Moste Polje doživljam vse dni leta. Zgodbe, ki se nikoli ne nehajo. Zgodbe, ki tistemu, ki jih je pripravljen slišati, pokažejo, da se za neplačanimi obveznostmi, za posmehovanimi in izključenimi otroki, za revščino in bedo, za "lenuhi in nesposobneži" pogosto skrivajo razlogi, na katere posameznik nima vpliva. Dejavniki, ki funkcionalnega in dobro situiranega posameznika dobesedno vržejo na tla in še petkrat pohodijo. Gre za enodejanke življenja, ki bodo morale biti slišane, če bomo želeli, da se v naši družbi kaj spremeni. Slišati jih bodo morali odločevalci. Pa naj gre za najemodajalca, neplačnika storitve samostojnemu podjetniku, odločevalce v vladi, na pristojnih inštitucijah ... Ko bodo te zgodbe, ki jih piše slovenska realnost in ki jih tudi sama z ekipo spremljam in rešujem vsak dan, vse dni v tednu, zmogli slišati in razumeti tudi tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, bodo morda naslednjič ravnali drugače. Zato si bomo in bom prizadevala, da zgodbe pozabljenih in izključenih nikoli ne utihnejo. Delila jih bom, dokler ne bodo slišane in dokler ne bodo prinesle potrebnih sprememb.

To jutro pred naju s sodelavko sede očka treh nepreskrbljenih otrok. Prvi vtis odraža fizično in duševno močno osebo. Najprej v jezi predstavi stanje, v katerem se je znašla njegova družina. Nato pa, kaj vse je storil sam, preden ga je Center za socialno delo usmeril na nas. Nenadoma prekine predstavitev in v oči mu privrejo solze. Svoje otroštvo je preživel v stanovanju, kjer je še danes. V stanovanju, kjer mu starša nista znala ali pa ne zmogla nuditi varnega otroštva. Oče, večkrat opit, je ogrožal vse štiri člane družine. In mama je pogosto z otrokoma bežala pred njim. Ko je odraščal, je očetu, ki je medtem zbolel, vse odpustil. Medtem pa je ustvaril svojo družino. In čeprav je izobražen, v svojem poklicu ni našel zaposlitve. Zato je poprijel prav za vsako delo in postal samostojni podjetnik. Kar je še vedno. Podvržen je plačilni nedisciplini in temu primernemu životarjenju. Trudi se biti dober oče svojim otrokom in hkrati mož svoji izbranki. Ne uspeva mu več in – oboleva. Pravi, da ga izdajajo živci.

Pred nekaj leti je preživel hudo prometno nesrečo in utrpel močne telesne poškodbe. Posledice čuti še danes. In prav v času rehabilitacije sta se mu rodili dvojčici. Prihodek družine, ki ga je ustvarjal sam, je usahnil. Z ženo sta se zavedala plačilnih obveznosti do stanovanja in preživetja, ki ga nenadoma nista več zmogla. Zato je prosil stanodajalce, da za nekaj mesecev zamrznejo vsaj plačilo najemnine. Vsi ostali stroški pa so bili redno poravnani. Ob tem je bilo preživetje družine skrčeno na vse minimume. Rehabilitacija je trajala skoraj leto dni. In že med zdravljenjem se je večkrat trudil zaslužiti, da bi počasi poplačeval najemnino za stanovanje, za nazaj. In tedaj je hudo zbolela še deklica dvojčica. Toda najemodajalec se je odločil iztožiti dolžni znesek v enkratnem plačilu, ki ga družina ni zmogla. Poravnave obročnega odplačevanja najemodajalec ni sprejel in vložena nova tožba je terjala izpraznitev stanovanja. Niso pomagale prošnje za nadaljevanje obročnega odplačevanja najemnine. Iskanje druge strehe nad glavo se je izkazalo za znanstveno fantastiko in v misli našega gospoda so se vpletali različni scenariji. Predvsem tisti, da bi družina brez njega morda uspela in živela lažje in bolje.

Nikakor ne more sprejeti dejstva, da je že kot otrok v tej stari hiši pomagal stanovalcem pri vzdrževanju. Da je tudi zadnja leta veliko prispeval, da je objekt vzdrževan, seveda vse brezplačno. Ne more razumeti, da bo izgubil svoj dom in da bodo otroci ostali brez varne strehe nad glavo. In to se je zgodilo prvič v njegovem življenju. Odločitev lastnikov objekta je nemilostna. Na cesto. Z družino vred. Jeza in nemoč sta se vselili v njegovo dušo in telo. Zadnji mesec ne zmore več spati. Zbolel je. Pričeli so se prepiri tudi doma. V solzah je sklenil roke in prosil: "Pomagajte prosim, da moji otroci ne bodo izgubili doma." Gospodu predstavim možnosti celostne pomoči in podpore, ki jih nudimo v projektu Veriga dobrih ljudi. Saj potrebujejo pravno, finančno, materialno pomoč. Potrebujejo terapevtske obravnave, vključitev otrok v projekt Botrstvo.

Gospod se ne more posloviti. Joče in sklonjene glave čaka na besedno zvezo, ki je ne zmorem in ne smem izreči. Prepričujem ga, da se bomo prav vsi potrudili, da bom tudi sama poklicala in če bo treba tudi obiskala lastnike objekta. Da pa seveda ne morem zagotoviti uspeha, ker ni odvisen od nas. Žal pa tudi mi nimamo stanovanj, da bi družini lahko zagotovili selitev v varno okolje. Pogled na gospoda v meni povzroči silno stisko. Kaj če bo uresničil svoje črne misli? Zato ga povabim, da takoj obiščeva naše terapevte, ki bodo olajšali stisko. Gospoda opremimo s hrano, higienskimi pripomočki in ostalimi dobrinami in dogovorimo skorajšnji datum ponovnega srečanja, ko bodo opravljeni pogovori in drugi ukrepi za zavarovanje domovanja ranjene družine. Ko vstane in se premika proti vratom, znova proseče pogleda in pravi: "Saj nam boste pomagali ohraniti dom, kajne da boste?" Še enkrat obljubim, da bomo storili vse, kar je mogoče.

Ob tej zgodbi so se porodili enaki občutki kot ob očku, ki je zaradi odklopa elektrike in popolnega padca odnosa v družini odšel za vedno. Hitro poprimem za telefon in pokličem gospoda. Zagotoviti mi je moral, da bo sodeloval z nami pri reševanju problema, ki je zanj in za njegovo družino življenjskega pomena.

Vznemirjenost me je ponesla na hodnik, kjer pa je takoj pristopila mamica druge zgodbe. Vidno šepa. "Vas čakam, nujno potrebujem pogovor" pravi, "prišla sem iz…..". Povabim jo v prostor, ponudim stol in težko sede. "Morala sem priti," zaihti. "Ponoči, ko nisem mogla spati, sem vam pisala, pa ste takoj odgovorili. Hvala, ker ste me povabili že danes na pogovor." Pred oči se mi prikaže obupano pismo – razumela sem stisko in poslušam gospo.

Dva otroka ima. Eden je v srednji šoli, drugi pa je odvisen od nege in pomoči mamice. Do pred leti so bili popolna družina. Oba z možem sta imela službi tudi v času, ko jih ni bilo. Bila sta pridna, nista delala v svojem poklicu, sta pa zaslužila za povprečno preživetje. Domovala sta v najemnem stanovanju in imela svoje vozilo. Vsak prosti trenutek sta posvečala tedaj šele enemu otroku. Po rojstvu drugega otroka, ki je prijokal na svet z velikimi genetskimi okvarami, se je njuno življenje postavilo na glavo. Delo, skrb za bolnega otroka, nemoč … Nič več ni bilo časa drug za drugega in večjega otroka. In očka tega preprosto ni zmogel. Dogovorila sta se za razhod. Gospa je povedala, da je tedaj spremljala spremembe moža, ki je zaradi stiske in zanj prevelikih obveznosti pričel duševno obolevati. Temu so sledili siloviti epizodni prepiri, ki so vnašali velik nemir tudi otrokoma. In če bi vztrajala v odnosu, bi se pričeli sovražiti.

Mamica se je z otroki preselila v drugo najemno stanovanje. Zadolžila se je za opremo stanovanja in vanj povabila starejšo sorodnico, ki ji je pomagala skrbeti za bolnega otroka. Sama je hodila na delo in ker je delala tudi ob praznikih, sobotah in nedeljah, jo je za pridnost delodajalec lepo nagrajeval. In tako so živeli mirno življenje. Mamica je s plačo zmogla odplačevati dolg, plačevati sprotne obveznosti in poskrbeti za preživetje. Res, da še nikoli niso bili na dopustu ali izletu skupaj, ampak tega niti niso pogrešali, saj živijo v naravi in so veliko na sprehodih in na vrtu, kjer mamica zelenjavo prideluje sama. Ves ta čas je živela le za delo in otroke. Vanjo pa se je prikradla zahrbtna bolezen. In nekega dne zjutraj ni zmogla iz postelje. Do danes je imela že več operativnih posegov. Ima težave s hojo. In je v bolniškem staležu. Bolniško nadomestilo pa je več kot prepolovilo družinski prihodek. Ta je zdaj bistveno manjši kot znašajo stroški preživetja.

Nakopičili so se dolgovi in prihajajo izvršbe. Ostale so neplačane šolske obveznosti za srednješolca, ki mu ne more kupiti niti vozovnice za avtobus in poravnati obveznih učnih vsebin, ki so plačljive. Že nekaj mesecev močno varčuje pri hrani. In tako nima prehrane srednješolec niti v šoli. K pouku odhaja lačen, popoldne ostaja lačen doma. Pred dvema dnevoma ji je, ko je mlajši otrok že spal, dejal, da se mu mama smili, da jo razume in ugotavlja, da je on velik strošek. Toda njenega truda, žalosti in bolečin ne zmore več, zato razmišlja, da bi se poslovil od življenja. Povedal ji je, da nima več prijateljev, sošolci se z njim ne družijo več ali pa on z njimi, saj ne ve. Vsekakor pa ne vidi nobenega smisla takega životarjenja ... Tedaj se je mamici dokončno porušil svet. Objela ga je in mu obljubila, da bo šla po pomoč. Da bo uredila stanje, da naj ne obupa in tako je nastalo pismo te noči. Mamica pove, da tudi oče otrok ne more pomagati, saj je tudi sam zapadel v stisko ... Mamico seznanimo z vso potrebno podporo, ki jo bo prejela. In jo opremimo s hrano, oblačili, obutvijo, higienskimi pripomočki … Pomagam ji vstati in jo objamem. Dogovoriva se, da bo jutri prinesla položnice in s seboj pripeljala sina, ki tako zelo podoživlja stisko družine. Ponudili mu bomo takojšnjo strokovno pomoč in mu pomagali nadaljevati šolanje ...