Stiske očetov samohranilcev: najemnina ali hrana

Ko sem na terenskih obiskih v razmaku le nekaj dni obiskala tri očete samohranilce, sem znova začutila, kako zahtevno je lahko življenje družin, ki ostajajo z eno samo starševsko oporo. Z enostarševskimi družinami se pri svojem delu na Verigi dobrih ljudi srečujemo pogosto, očetje samohranilci pa so med njimi redkejši, zato so mi ti trije obiski v tako kratkem času še posebej ostali v mislih.

V prvem domu naju je sprejel učitelj, ki je pred kratkim po težki bolezni izgubil ženo in zdaj sam skrbi za svoji odraščajoči hčerki. V času žalovanja se je znašel tudi v finančni stiski, saj je moral prevzeti obveznosti, povezane z ženininim pogrebom. Na nas se je obrnil, če bi mu lahko pomagali pri kritju dolga za pogrebne storitve, zaradi katerega je prisiljen v kolobarjenje s položnicami. Ob skrbi, kako bo poravnal dolgove, se vsak dan trudi predvsem za to, da bi dekletoma ohranil stabilno in varno okolje, v katerem bi kljub boleči izgubi lahko čutili oporo in mir.

"Najhujše obdobje je za mano. V času zdravljenja smo živeli od posojil in težko je bilo tako finančno kot čustveno," nama je zaupal med kuhanjem kave. Čeprav se razmere počasi normalizirajo, neplačane obveznosti še vedno ostajajo, saj ga bremeni še za tisoč evrov dolga. Ostaja pa tudi bolečina, o kateri oče nerad govori.

Ko sem ga podrobneje povprašala po hčerah, njunem počutju, skrbeh in željah, je presenečeno ugotovil, da mi ne zna odgovoriti: "Veste, te stvari je vedela žena. One so se vedno pogovarjale o vsem živem." Videti je bilo, da mu je ob tem spoznanju malce neprijetno, zato sva mu ponudili možnost vključitve v psihosocialno svetovanje, kjer se lahko pogovori o skrbeh vzgoje in prejme usmeritve, kako nagovoriti stisko svojih hčera. Potrdili sva mu, da bomo družino spremljali in jo podprli v težkem obdobju žalovanja, da se bo on lažje posvetil dekletoma.

Na naslednjem naslovu smo se oglasili že drugič. S sodelavko sva obiskali očeta štirih otrok, ki se je na nas obrnil že pred meseci, ko se je zaradi nakopičenih dolgov znašel v zelo negotovem položaju. Dolg za najemnino je resno ogrožal njihov dom, grozila jim je že deložacija. Oče, ki je sam skrbno in ljubeče vzgojil vse štiri otroke ter jih naučil medsebojne povezanosti in pomoči, svojo finančno stisko dojema kot osebni poraz.

"Zaradi zdravstvenih težav nisem zmožen delati, denarna socialna pomoč pa je nizka. Lahko rečem, da me preživljajo otroci s svojim študentskim delom, čeprav bi po zakonu še vedno moral jaz preživljati njih," je povedal z glasom, v katerem sta se mešala jeza in sram.

Otroci svoj zaslužek namenjajo plačilu položnic in stroškom študija za kritje nastalega dolga pa ne zadostuje. Na srečo smo jim s pomočjo prejetih donacij že uspeli finančno pomagati in tako še pred našim obiskom uspešno preprečili prekinitev najemne pogodbe, zato je bilo tokratno srečanje namenjeno direktnemu in konkretnemu pogovoru o tem, kako preprečiti, da bi se podobna situacija ponovila. Ob obisku na domu sta se nama s sodelavko pridružili tudi svetovalki pristojnega centra za socialno delo, ki primer podrobneje spremljata. Skupaj smo poiskali načine, kako bi družina s svojimi prihodki lažje in bolj premišljeno upravljala ter se v prihodnje izognila nastanku novih dolgov.

Tovrstna poglobljena sodelovanja s centri za socialno delo sicer niso pogosta, so pa dobrodošla in izjemno dragocena, ko želimo doseči korenite spremembe v življenjih družin. Srečanje smo zaključili z dogovorom o nadaljnjem sodelovanju in s sodelavko sva se od očeta poslovili z dobrim občutkom, da je družina na pravi poti k stabilnejšemu življenju.

K naslednji družini sva se pripeljali v majhen kraj, kjer naju je sprejel oče, ki je skrb za svoja otroka prevzel v trenutku, ko zanju mama ni več zmogla varno poskrbeti. Gospod se spopada z onkološko boleznijo, zaradi katere ni zaposljiv, in čeprav je vedel, da bo s tem nase prevzel tudi dodatne finančne skrbi, je bila odločitev, da ju sprejme zanj samoumevna. "Njun oče sem in odgovoren sem za njiju," nama je rekel s toplim nasmeškom, medtem ko je hčerki potrpežljivo pomagal brisati kaplje lepila z jedilne mize.

Stanovanje v starejšem bloku je skromno in gospod nama pove, da se mu je zdelo dovolj prostorno in udobno, dokler je v njem bival sam. Zdaj pa prostora zmanjkuje, zato je sobo prepustil otrokoma, sam pa spi na kavču v kuhinji. Gospod se vsak dan trudi, da bi otroka odraščala v varnem in urejenem okolju, pri tem pa ga spremlja negotovost, kako bo zmogel pokriti vse stroške, ki jih prinašata skrb in vzgoja. "Otroka imata najraje določene jedi, ki jih pripravljam v pečici, ampak ugotavljam, da je ravno pečica največji porabnik električne energije, zato sem se ji začel izogibati."

Stiske mu ne povzročajo le naraščajoči stroški in dolgovi, ki se kopičijo, ampak tudi negotovost, kako bo s prihodnostjo otrok, če se stanje poslabša. "Moral bi na daljšo rehabilitacijo, ampak nimam nikogar, ki bi medtem poskrbel za otroka," nama je zaupal, "bolj kot zdravje pa me skrbi, da bi ostali brez najemne pogodbe, če ne poravnam zapadlih položnic. Kam bomo šli?" Družina trenutno potrebuje predvsem finančno podporo, da lahko pravočasno poravna dolgove in ohrani dom, hkrati pa iz očetovih besed veje tudi potreba po občutku varnosti.

Zgodbe teh treh očetov nas opominjajo, da se lahko stiska zgodi vsakomur in da nobena družina ne bi smela ostati sama, ko zmanjka opore in varnosti. Ko starši kljub trudu ne zmorejo več sami nositi vseh bremen, moramo stopiti skupaj in ponuditi roko pomoči in s tem sporočiti, da niso nevidni in da nam je mar za prihodnost njihovih otrok. Vsak prispevek lahko tem trem družinicam pomaga prebroditi najtežje obdobje ter omogoči bolj mirno in varno življenje.