Na uvodnem razgovoru sprejmem mati, ki je v svoji prošnji za vključitev v program Veriga dobrih ljudi zapisala, da se je znašla v težkem obdobju, zaradi katerega ima občutek, da tone. Iz mape vzamem pristopni obrazec, ki ga je skrbno in natančno izpolnila, potem pa gospo prosim, da mi opiše situacijo, v kateri se je znašla in zaradi katere se je odločila vložiti prošnjo za vključitev v Verigo dobrih ljudi.
Z možem sta sprožila postopek ločitve, saj sta ugotovila, da enostavno ne najdeta več skupnega jezika. Z izjemo ljubezni do otrok ju ne povezuje več nič in prepiri so vse pogostejši. Začeli so se pred leti, ko se je družina že znašla v podobno težkem obdobju. Takrat jih je spremljala finančna stiska, saj sama nikakor ni uspela dobiti stalne službe in je celotno finančno breme družine nosil mož. Ona je medtem skrbela za otroka in gospodinjstvo ter se izobraževala.
Zdaj se je situacija obrnila in brez službe je ostal mož. Dogovarja se za priložnostna dela, a stalne in zanesljive zaposlitve nikakor ne uspe najti. "Čas mineva, on pa je vedno bolj nezadovoljen in vse pogosteje odsoten z doma," mi zaupa mama. Zase pravi, da se je trudila stati mu ob strani in ga vzpodbujati, vendar je videla, da jo le odriva. "Zdaj imam občutek, da sem večino časa sama za vse. Na meni je velika večina financ in gospodinjskih opravil. On se v družinsko življenje vključuje le, ko grem jaz v službo in je sam z otrokoma." Razpad zakona jo močno bremeni, predvsem pa se boji, kako bo ta sprememba še dodatno obremenila njuna otroka.
'Vsak nakup je kot plezanje na goro'
Kljub redni zaposlitvi komaj prejme dovolj, da pokrije najbolj osnovne stroške. "Visoka najemnina, položnice, hrana, šolske potrebščine, oblačila, občasna nujna popravila ...," mi našteva mati. Vsak mesec znova sešteva in odšteva, da bi otrokoma lahko omogočila vsaj nekaj tistega, kar se zdi njunim vrstnikom samoumevno. "Vsak nakup se mi zdi kot plezanje na goro, kjer vedno znova ugotovim, da je na vrhu še večja ovira," pove z žalostnim glasom.
Kot večina staršev si mama za svoja otroka želi le brezskrbno otroštvo. "A v razredu sta pogosto tarči zbadanja," potoži, "njuni sošolci očitno dajejo veliko na blagovne znamke oblačil in na najnovejše telefone, saj zmeraj znova slišita, da je njuna garderoba rabljena, da nimata prave torbe ali dobrega mobitela". Najbolj jo skrbi, ker ne gre le za pomanjkanje materialnih stvari, ampak ker se otroka počutita manjvredno in izključeno.
"Njun strah pred zbadljivkami v šoli je tako velik, da vpliva na celo družino. Zdaj še midva razmišljava, kaj bodo sošolci rekli na njuni stari torbi," reče in se kislo nasmehne. Pove, da se trudi z otrokoma redno govoriti o njunih občutkih in o tem, kar je v življenju zares pomembno, vendar prihajata počasi v leta, ko postaja sprejetost s strani vrstnikov pomembnejša od mnenja staršev. Zase pravi, da ji blagovne znamke nič ne pomenijo in da v družini niso nikoli dajali poudarka na te stvari, zato obremenjenosti, ki jo čutita njena otroka, težko razume.
'Čez poletje smo spraznili čisto vse zaloge'
Dolgo se pogovarjava o občutkih krivde in nemoči, ki jo spremljajo, in skupaj iščeva načine, kako bi se lahko razbremenila največjih skrbi. Predlagam ji vključitev v naše psihosocialno svetovanje, kjer lahko s pomočjo usposobljenega svetovalca vse te občutke podrobneje razdela.
Ponudim pa ji tudi pomoč pri opremljanju obeh otrok s šolskimi potrebščinami in delovnimi zvezki. Ko jo po razgovoru usmerim v skladišče, kjer lahko prevzame še paket hrane in higiene, se ji iz prsnega koša izvije izdih olajšanja, oči pa napolnijo s solzami. "Hvala vam," reče, ko mi stisne roko, "ne morete si predstavljati, kako mi bo ta paket olajšal zadnje tedne počitnic. Čez poletje smo spraznili čisto vse zaloge".
Današnja družba ustvarja iluzijo, da je sreča dosegljiva le z nakupom novih stvari
Njihova stiska ni redkost. V Sloveniji na tisoče otrok odrašča v družinah, kjer mesečni dohodek ne zadostuje za dostojno življenje – do te ugotovitve so prišle že različne raziskave. Vse več staršev, ki se na nas obrne po pomoč, omenja svojo nemoč v spopadanju z visokimi cenami osnov, kot je hrana in najemnina na eni strani in s tempom, ki ga narekuje potrošništvo, na drugi.
Današnja družba je vse bolj obsedena z videzom in statusom. Ustvarja iluzijo, da je sreča dosegljiva le prek nakupa novih stvari. Otroci, posebno tisti iz socialno šibkejših okolij, pa so postali nevidne žrtve te obsedenosti. Od najzgodnejših let so izpostavljeni pritiskom, ki jim sporočajo, da je njihov uspeh pogojen z blagovno znamko oblačil, ki jih nosijo, telefona v njihovem žepu in fotografij z eksotičnih destinacij, ki so jih obiskali med počitnicami. A sami so pogosto prikrajšani za obšolske dejavnosti, šolske izlete, rojstnodnevne zabave ali celo za osnovne potrebščine, kot so nova oblačila in uravnotežena prehrana.
Starši, še posebej iz socialno šibkejših družin, se trudijo, da bi jih naučili vrednot, ki presegajo materialno. Pogosto pa so nemočni v boju z valom oglaševanja in pritiskom vrstnikov. Družba, ki povzdiguje materialno in zanemarja čustveno, pa staršem odvzema moč za vzgojo in zaščito otrok. Tiha krivda, da ne zmorejo slediti hitremu ritmu potrošništva, je breme, ki si ga ne zaslužijo.
Čeprav so pravi ključ do sprememb v vrednotah družbe mogoče res le sistemske rešitve, pa lahko vsak posameznik prispeva svoj delež. Pomembno je, da prepoznamo stisko ljudi okoli sebe in jim ponudimo pomoč po svojih najboljših močeh.
