Tadej Pišek je del Verige dobrih ljudi

Projektu Veriga dobrih ljudi se je znani igralec Tadej Pišek pridružil tudi zato, ker verjame, da je izhod iz stiske možen: "Mislim, da je za nas, ki na lastni koži nismo tega izkusili, rahlo nehvaležno govoriti o tem, ker v resnici ne vemo, kako se ti ljudje počutijo. Jaz osebno seveda mislim, da je mogoče priti iz revščine, da obstajajo rešitve za vsak problem. Ampak ko se enkrat znajdeš v taki situaciji, si pa predstavljam, da ne vidiš tako preprosto rešitve, kot mi v teoriji gledamo na to. A tudi zato sem del tega projekta, ker verjamem, da se revščino da premagti, če stopimo skupaj, drug drugemu ponudimo roko in si pomagamo dvigniti se iz te stiske."

Kako zahtevno je reševati stiske ljudi in govoriti o revščini, je na lastni koži izkusil kot pedagog v gledališki šoli, kjer je vodil delavnice za otroke. "Med njimi je bil tudi fantek, za katerega sem pozneje izvedel, da ima doma socialno stisko." Fantek je potreboval več časa, da se je sprostil, in pri njem ni opazil tiste vesele iskrice, ki jo imajo otroci, ki se igrajo in uživajo v gledališču. "Je pa veliko bolj srkal to znanje kot drugi otroci, ki imajo več tovrstnih izkušenj." Vsem pedagogom so razložili, kakšen je dečkov položaj, opisuje izkušnjo Pišek, a jim hkrati naročili, naj z njim o tem ne govorijo. Tadej Pišek se je v tem položaju počutil precej nemočno: "Verjetno je bilo najbolj primerno, da se do njega obnašam točno tako kot do vseh ostalih, da uživa, da dobi to izkušnjo, da za en teden pozabi na okoliščine, iz katerih prihaja. Ampak hkrati se pa zavedaš, da je neka stiska, pa je ne smeš omenjati in je nek tabu okrog tega."

Igralec zelo dobro ve, kaj ignoriranje, izolacija in odrivanje na rob lahko pomenijo za človeka. "Sam imam konkretno izkušnjo z ljudmi s cerebralno paralizo." Opozarja, da so ti ljudje na rob družbe odrinjeni najprej neposredno, saj so subvencionirana stanovanja najpogosteje nekje na obrobju mesta, kjer je slabša infrastruktura: "Se zgodi, da je prijatelj čakal na avtobus v Ljubljani, štirje ali pet avtobusov je šlo mimo in niso imeli rampe, da bi lahko vstopil na avtobus." Še bolj boleče pa je izključevanje, ki ga doživijo zaradi svoje drugačnosti: "Ker mi na njih gledamo z nekim pomilovanjem. Ti ljudje so sposobni veliko sami narediti. Mislim, da jih moramo sprejeti, se zavedati tega, da potrebujejo tako kot mi vsi lepo besedo in prijateljski normalen pogovor." Odnos družbe do njih seveda vpliva nanje, na njihovo samozavest in možnost, da stopijo v stik z drugimi.

Podobno odrinjenost in izolacijo pa doživijo tudi ljudje, ki so stigmatizirani zaradi revščine. "Mislim, da če bi več govorili o revščini, se ti ljudje, ki so se znašli v stiski, ne bi počutili, kot da je to nekaj slabega ali kot da so sami krivi." A ob tem dodaja: "Jaz sem lahko pameten, pa v teoriji rečem, da je treba govoriti o tem. Ampak ne morem vedeti, kako se počutijo oni, in verjamem, da je težko reči glej, jaz sem v stiski, težko kupim hrano za otroke, zvezke." Želi si, da se ljudje, ki so po nekem spletu okoliščin zašli v težko situacijo, zaradi tega ne bi počutili izključene. "Ta glas se mora širiti in slišati in če lahko malo pripomorem, če lahko samo eni osebi pomagam, se mi zdi to pomembno!"

Verigi dobrih ljudi se lahko priključite tudi vi in pomagate družinam z mladoletnimi otroki iz vse Slovenije, da bi se postavile na lastne noge.