Ekipa Verige dobrih ljudi običajno enkrat tedensko na terenu obišče izbrane družine. Tudi tokratno sredo sva se s sodelavko odpravili na dolgo pot po Sloveniji. Prispeva v kraj prve družine, ki je bila na seznamu za obisk. Ko zavijeva v ozko ulico strnjenih starih hiš, naju pričaka pogled kot iz nekega drugega časa. Stara ženička s sirkovo metlo skrbno ometa pročelje svoje hiške, ki se zdi kot iz slikanice. Iz dimnika vije topel dim in kljub hladu novembrskega jutra so okna hiške še vedno okrašena s cvetličnimi koriti, v katerih bohotno cvetijo pelargonije. Če je že zunanjost tako topla in vabljiva, si z lahkoto predstavljava, da se nekje znotraj ob peči greje kakšen muc in v kuhinji diši po jabolčnem štrudlju.
Kljub temu, da nama očarljiv pogled upočasni korak, svojo pot nadaljujeva po ulici do precej drugačnega doma, pa čeprav v zelo podobni hiši, nedaleč stran. Tudi ta hiša je iz nekega drugega časa. Ko je bila postavljena, je bila lastniku zagotovo v ponos. A od takrat so minila mnoga leta, celo stoletja.
Hiša ima ogromna lesena vrata, ki so videla boljše čase. Ko potrkava, prazno odmeva. Vrata se odpro in sprejme naju nasmejan oče, ki takoj opazi najino navdušenje nad staro stavbo. Tudi njemu so vrata zelo všeč, pravi, vendar skoznje ves čas piha in včasih tudi zamaka. Zaradi starosti in posledično spomeniške zaščite pa bi njihova obnova terjala zelo visok znesek.
Ko vstopiva na siv in temen hodnik, da bi mraz novembrskega jutra pustili za seboj, takoj začutiva, da je znotraj še hladneje kot zunaj. To je zelo stara hiša, reče oče, in polna je vlage. Kot na iztočnico se odpro vrata sobe in temen hodnik obsije svetloba, ki s seboj prinese objem toplega zraka. S praga se nama nasmiha mlada mamica z majcenim dojenčkom v naročju.
Čeprav ima stanovanje več prostorov, starša priznata, da ogrevata le eno sobo. Prostor, kjer ima človek lahko občutek, da je pri nekom doma, so za družino tako hkrati spalnica, dnevna soba, pisarna, igralnica, sušilnica, jedilnica ... V kotu sobe je včasih stal star gašperček, vendar ga je oče zaradi varnosti raje premaknil v kuhinjo. Zid okoli izhoda za dimnik je namreč ves popokan in bal se je za otroka. Toploto jim tako nudi električni radiator, ki so ga lahko kupili s pomočjo izredne denarne pomoči.
Ob ogledu stanovanja gremo najprej do kopalnice, kjer stoji velika lončena peč. Pred pečjo stoji lestev in okoli nje razno orodje. Oče nama razloži, da je dimnikar sicer očistil dimnik, a ker sama peč ni bila dobro očiščena, ne bi smeli zakuriti. Nekaj je počilo in bo potrebno popraviti. Ker ima mnoga znanja s področja manjših zidarskih del, se bo popravila poskusil lotiti kar sam.
Pravzaprav bi se marsičesa v hiši z veseljem lotil tudi sam, pravi oče. Težava nastopi pri nabavi materiala. Lastnik jim staro hiško sicer z veseljem oddaja za (v teh časih) simbolično najemnino, nikakor pa v nepremičnino ne namerava kakor koli vlagati, saj bi jo rad le čim prej prodal. Če pa si hladne hiše ne moreta urediti v topel družinski dom, se tudi onadva dolgoročno ne vidita tukaj, pravita. A kaj, ko si zaenkrat drugega ne morejo privoščiti.
Kljub mrazu se odločimo pogovor nadaljevati kar v kuhinji. Oče si vstavi slušna aparata in pove, da brez njiju sicer sliši, vendar bi težje sledil pogovoru. Tudi druge zdravstvene težave ga pestijo, zato ne opravlja več del, ki jih sicer obvlada. V vsem pa pač ni dober in tako je očitno bilo tudi v zadnji službi, pravi, saj mu niso podaljšali pogodbe in zato je prejšnji teden ostal na cesti.
Dojenček se medtem brezskrbno smehlja v maminem toplem naročju. Ko se pogovarjamo o tem, kako ju je življenjska pot pripeljala do sem, starša opišeta vsak svojo zgodbo in s sodelavko nama takoj postane jasno, da tudi njuni otroštvi nista bili lahki. Kljub vsem tegobam pa uspeta ohranjati neko nežnost, lahkotnost in optimizem ter upanje v to, da bosta svojemu otroku nekega dne lahko ponudila več, kot sta imela sama.
Po nekaj usmeritvah in predlogih za čimbolj učinkovit pristop k reševanju situacije se od njih počasi posloviva in odpraviva proti naslednji družini, ki se je v svoji stiski obrnila na program Veriga dobrih ljudi.
Medtem ko sodelavka spretno vijuga po jesensko obarvanem slovenskem podeželju, jaz še enkrat prebiram vlogo, ki jo je skupaj z dolgim pismom na naš naslov poslala zaskrbljena mamica.
Pismo z neverjetno skrbnostjo podrobno opisuje zgodbo mladega ljubečega para, ki je bil težke bitke, da bi si lahko ustvaril svoje varno gnezdo in brezskrbno prihodnost. Oba izjemno delavna in povsem samostojna že od najstniških let sta sanjala o domu, kjer bi si lahko ustvarila družino. Ko se je ponudila možnost razmeroma ugodnega nakupa majhne hiške na prostorni sončni parceli sta se odločila, da gresta v to. Čeprav sta vedela, da hiška ni v idealnem stanju in bo potrebna obnova, si nista predstavljala, kaj ju čaka. V stavbo nista vložila le vseh trdo prigaranih evrov, temveč tudi vsako prosto minuto in ogromno ljubezni, upov in sanj. Tako sta iz hiške uspela napraviti dom in si z rojstvom dveh otrok v njem ustvariti tudi družino, je zgodba, ki jo glasno berem s popisanih listov.
Pot naju medtem res pripelje do prijetne in skrbno urejene parcele, na kateri stoji mala hiška. Vrata odpre mamica, ki pa se takoj opraviči, da ravno kuha kosilo in mora hitro nazaj k loncu, nama pa naroči, naj kar vstopiva in prideva do kuhinje. Nadeneva si maski, si razkuživa roke in vstopiva.
Na poti do kuhinje si ogledava družinske fotografije in otroške risbice, ki krasijo steno hodnika. Prostor je svetel in prijazen. Čisto nasprotje hodniku izpred nekaj ur. Vse diši po enolončnici. Slediva vonju, ki naju pripelje do dnevnega prostora, kjer mama hiti pripravljati zdrav obrok, na kavču pa izpod odeje sramežljivo kuka majhen deklič. Deklica je zaradi hujših zdravstvenih komplikacij doma, saj ima predpisan počitek in bi bilo obiskovanje vrtca trenutno zanjo lahko nevarno, pove mama.
Med sekljanjem in mešanjem nama opisuje skrbi, s katerimi se trenutno soočajo zaradi dekličinega zdravja, hkrati pa pristavi še vodo za kavico in si mimogrede vzame trenutek, da deklico ljubeče ogovori in poboža po glavi. S sodelavko opazujeva prostor in njo, kako se kot žongler solznih oči nadvse učinkovito vrti v njem.
Opisuje nama dolgotrajen postopek obnove in različne načine, ki sta jih našla, da sta prišla do čim cenejšega gradbenega materiala in raznih rabljenih kosov pohištva, ki sta jih obnovila, da so bili videti skoraj kot novi. Z nemalo iznajdljivosti sta uspela pridobiti potrebne stvari po polovici ali celo tretjini običajne cene, pripoveduje. Dejstvo, ki naju s sodelavko niti ne preseneti pretirano, saj nama je že ob pogledu na urejenost dokumentov in vodenje družinskega proračuna do centa natančno jasno, da sta to osebi, ki znata svoja še tako omejena sredstva res smotrno izkoristiti.
Kljub nizkim sredstvom in mnogim zapletom so se stvari premikale v pravo smer. Vedela pa sta, da bo nekega dne nujna izvedba izolacije strehe in menjava strešne kritine.
Temni oblaki, ki so se zgrnili nad malo hiško, so prišli skupaj z obilnim dežjem, ki je pokazalo težave tudi drugje. Ob hudi povodnji so ugotovili, da hiška nima nikakršne hidroizolacije in tudi izolacija fasade je skorajda neobstoječa. Nenadoma je postalo jasno, zakaj se kljub rednemu čiščenju po vseh stenah neumorno in vedno znova pojavlja plesen, med pogrinjanjem mize pove mama.
Z deklico se dogovorita, da bo sama pojedla kosilo in pridno počakala, da nama ona lahko medtem na hitro razkaže njihovo hiško. S sodelavko slediva mami, ki nama želi pokazati čisto vsak prostor, da bova lažje razumeli, zakaj je v skrbeh. Ogledamo si tudi podstrešje, kjer bi si starša želela nekega dne urediti otroški sobici, a vendar prizna, da jima to zaenkrat deluje skoraj nedosegljivo. Prostor je ledeno mrzel, nad našimi glavami zgolj salonitna kritina.
Spustimo se še v klet, kjer s sodelavko ne moreva brez navdušenega komentarja, da tako urejene kleti še nisva videli, ob katerem se mama nasmehne in prizna, da sta ji čistoča in urejenost od nekdaj zelo pomembni in si zato morda včasih kar malo preveč naloži na ramena. Ob tem pa zaskrbljeno pokaže na črno steno, ki se nahaja tik pod otroško sobo. Ob pogledu nanjo le obnemiva, saj nama postane kristalno jasno, da je ves mamin trud za še tako pospravljene in čiste prostore zaman, če se nekako ne prepreči tej plesnivi črni lisi, da bi ogrožala zdravje njenih otrok.
Po ogledu kleti se ustavimo še pred hišo in mama s tihim glasom pove, da se zaveda, da je zagotovo mnogo družin, ki so v precej hujših stiskah od njihove. To je sicer neizpodbitna resnica, ki pa ne spremeni dejstva, da je tudi njihova družina trenutno potrebna pomoči, vsaj v kakšni obliki.
Kar sva s sodelavko v tej mali hiški lahko videli, je skrbna, skromna in varčna družina z očetom, ki dela po cele dneve, da komaj kaj vidi svoje ljube in mamico, ki neumorno žonglira službo, skrb za otroka in skrb za dom, tudi na račun svojega lastnega zdravja. In tudi želje, ki jih ima ta družina, niso prav velike. Vse, kar si želijo, je pravzaprav le miren, topel in varen dom. To bi morala biti osnova vsakega posameznika, otroka, družine, starostnika in tudi v Verigi dobrih ljudi si prizadevamo, da pomagamo družinam ohranjati tople domove.
