Preobremenjeni z mnogimi tudi tragičnimi izkušnjami, ki lahko strejo odraslo osebo, kaj šele otroka, prihajajo dnevno v naše programe in dejavnosti. Dejavnosti, ki so bile ustvarjene z namenom, da strtih ljudi ne puščamo samih, da jim pomagamo in da za njih poskrbimo, ker je to naša dolžnost – kot družba.
To uresničujemo na ZPM Ljubljana Moste - Polje, pa naj gre za celostno podporo in pomoč v Verigi dobrih ljudi, izboljšanju kakovosti življenja otrokom in mladostnikom v Botrstvu v Sloveniji, programu za krepitev duševnega zdravja ranljivih skupin Dobro sem in drugih. Ponujamo tudi terapevtske obravnave, učne pomoči, ustvarjalne delavnice, pogovorne urice ... Ves čas pa otroke in mladostnike vključujemo tudi v izlete, tabore, potovanja, letovanja, taborjenja, raziskovanja ... Vse skrbno pripravljamo in uresničujemo, da bi vsaj tod doživeli otroci tisto varnost, mir, spoštovanje, sprejetost, spodbudo ... z željo, da jim pomagamo na poti zdravega odraščanja.
Težek tovor na ramenih otrok
Edi je bil eden tistih otrok, ki je od rojstva naprej doživljal pekel lastne družine. Še dva sorojenca je imel. Bil je najstarejši izmed otrok, pa še on je štel, ko smo ga spoznali, komaj sedem let.
Dan pred odhodom naše izmene na letovanje, je poklicala strokovna delavka s CSD. Povedala nam je, da ima otroka, ki nujno potrebuje odmik od domačega okolja. Odmik, ki ga bo našel v programu, kot ga nudimo otrokom na letovanjih. Izmena je bila povsem polna. Štela je še dva otroka več, kot je bilo posteljic v počitniškem domu. Pa vendar nismo zmogli odreči gostoljubja dečku, ki je po strokovni oceni – moral doživeti delček tistega varnega, ljubečega, spodbudnega, družabnega in prijateljskega okolja, kot bi ga moral vsak otrok.
Naslednje jutro so bili sedeži na avtobusih polni otroškega živ žava in seveda pričakovanj, da jih avtobusi z njihovimi srčnimi spremljevalci čimprej odpeljejo izpred Fužinskega gradu v Zambratijo. Na komaj pričakovano – morje. Poslavljali smo se od staršev, otroci so mahali z avtobusov, ko sta pritekla strokovna delavka in Edi. Pozna sva, je dejala gospa, Edi pa me je plašnih oči prijel za roko in prosil, da gre takoj na avtobus, da za njim ne bodo prišli policaji, ki so pri njih doma.
Edi je odpotoval z nami. Bil je zares poseben deček. Otrok, ki ni znal jesti s priborom. Ki je z nami prvič spoznal, da obstaja zobna ščetka. Ki je prvič doživel objeme. Ki ni mogel razumeti, da ima vsak otrok svojo lepo postlano posteljico. Da so otroci med seboj povezani. Da je njihov nadomestni starš in prepogosto več kot to – za čas, ko so z nami, njihov spremljevalec, vzgojitelj, animator. Da smo vsi tam le in samo zanje. Ni bil edini.
In tako kot veliko drugih otrok je tudi Edi morje v živo videl prvič. Vanj ni upal niti stopiti. Le v naročju sem uspela z njim do globine, ki je dosegla njegove nogice. In nato vsakič dlje in globlje. In po tednu dni – je z napihljivimi rokavčki v morje zaplaval že sam. Bil je spreten in verjeli smo, da se bo do konca letovanja naučil tudi plavati. Spreten pa je bil tudi v igri z žogo, plesu in drugih dejavnostih. Toda bil je nemiren. Ves čas. Zato smo tako, kot mnogim otrokom, čas za počitek otrok, Edija pripravili, da je spregovoril o vsem, kar ga je utesnjevalo, ustrahovalo, kar mu je povzročalo nemir.
Pretresljiva zgodba sedemletnika
Njihova družina je bila širša. V njej so živeli starša, trije otroci, očetova mati ter mamin brat. Živeli so v stanovanju, ki ni bilo primerno za sedemčlansko družino. Starša sta spala v dnevni sobi, v spalnici pa otroci z babico in stricem. V tesni kuhinji so obedovali ločeno. Najprej odrasli, nato še otroci. Mamica ni bila zaposlena. Skrbela je za otroke in bolno babico. Očka in stric pa sta hodila na delo. Družina nikoli ni bila složna. Prepiri, ki so jih netili, so bili sestavni del njihovega življenja. Edi je dejal, da so se prepirali zato, ker je bil očka do otrok zloben. Če je kdo od malčkov zajokal, ker je bil bolan, ali če so bili med igro preglasni, so bili deležni udarcev. Mamica, ki jih je hotela zavarovati pred udarci, pa jih je vedno prejela največ. Babica je bila povsem nemočna in je kar naprej jokala. Edi pa, ki je bil največji, je pomagal mamici, da sta njegova pet in dve leti stara bratca bila pridna, ko je bil očka doma.
Zvečer so k očku kar naprej hodili neznani moški, do katerih je bil vedno prijazen. V času njihovih obiskov so se morali ostali umakniti v sobo. Pogosto so ostali tudi brez večerje. Redna higiena otrokom ni bila znana. In tako je stric, mamin brat, nedolgo pred odhodom v Zambratijo, očku povedal, da je zase, za mamico in otroke našel drugo stanovanje. Dejal je, da so otroci z mamico vredni boljšega življenja in da jim bo pomagal na njihovi poti. Očetu je očital, da je zloben, da družino samo pretepa in kriči nanje. Hkrati pa jim ne nudi zadostne hrane in ljubezni, ki jo potrebujejo. Kako otroci ne morejo odrasti v normalne ljudi, če so ves čas ustrahovani in pretepani. Da mamica ne more biti dobra mama, če ji ne pusti niti iz stanovanja. Pa tudi, da trpinči svojo mamo in da tako naprej ne gre več. Oče je strica ozmerjal, ga udaril in napodil iz hiše – češ, da razdira njegovo družino. Mamico pa okrivil, da je za vse to kriva ona in jo tako hudo pretepel, da so jo morali odpeljati v bolnico.
Otroci so jokali, zato se je spravil tudi nanje. Edi je povedal, da še nikoli nikjer ni bil. Da je mamica njega in bratca peljala samo na dvorišče, ko je bil očka na delu. Kam drugam pa sploh ne. Edi tudi še ni bil vpisan v osnovno šolo, bratca pa tudi nista bila v vrtcu. Mamica je očka večkrat prosila, da bi šla rada v službo. Pa ji očka ni pustil niti, da bi iskala delo. Edini v družini, ki ga je imel Edi rad, je bil stric. Stric jim je skrivaj nosil hrano in slaščice. Jim kupoval oblačila in se z njimi igral. Pogosto jih je zavaroval pred udarci očeta. Zato je bil Edi najbolj vesel, ko je izvedel, da se bodo s stricem in mamico odselili od zlobnega očeta.
Drugo jutro očka ni šel v službo. Že zgodaj pa je prišel stric po stvari, da bi odšel na delo. Edija je zbudilo kričanje očeta in ropot iz dnevne sobe, kjer je spal očka. Vstal je in odprl vrata. Ni upal naprej, saj sta se v dnevni sobi pretepala oče in stric. In naenkrat se je oče umaknil, stric pa je stekel k njim v sobo po oblačila in torbo. V tistem trenutku pa je z nožem za njim pritekel oče. Edi se mu je obesil na nogo, ker se je bal za strica, oče pa ga je vrgel po tleh in z nožem napadel strica. Ta je omahnil na Edijevo posteljo in oče je vanj zabadal nož do onemoglosti.
Edi je drgetaje povedal, da je bos stekel iz hiše in pričel kričati. Naslednji dan pa je odpotoval z nami.
Kaj bi bilo, če bi bilo ... drugače?
Mamica z otroki je postala naša. Prejemala je celostno podporo in pomoč in se tudi zaposlila. Vsi trije otroci pa so bili v Botrstvu in naših terapevtskih in prostočasnih programih. Ko je Edi, ki je bil uspešen učenec in tudi športnik, zaključeval osnovno šolo, pa je družina izvedela, da bo očka iz zapora izpuščen.
In tisti klic Edija – ostaja nepozaben.
"Odhajamo. Z mamico v tujino. Nočemo več srečati očeta. Ko odrastem, pa se vrnem k vam. Nikoli ne bom pozabil prvega letovanja z vami, pa tudi vseh ostalih pomoči in lepih trenutkov ne. Če vas ne bi imeli, bi zagotovo šli po poti nasilja, ker drugačnega življenja nismo poznali. Hvala vam in se vidimo."
Edi. Otrok, ki je mnogo prezgodaj v svojem življenju spoznal krivico in krutost sveta, v katerem se je rodil. Otrok, katerega bi morali odrasli zaščititi in mu nuditi varno okolje. Ga opremiti z ustreznimi smernicami. In ne – streti njegovega malega srca.
A hkrati je s pomočjo naših program z družino zaživel povsem novo življenje. Zgodba, ki je dobila srečen konec in nas navdaja z upanjem, da nam lahko uspe otrokom in mladostnikom pričarati lepšo prihodnost!
