Smo tričlanska družina, jaz - mami in otroka, oba v nižjih razredih osnovne šole. Naše življenje je bilo v času, ko smo živeli skupaj z očetom otrok zelo težko. Naš vsakdan so prežemali strahovi, kdaj bomo storili kaj narobe in se bo oči razjezil, bil agresiven. Zdaj smo sami, imamo se v splošnem dobro, ni pa lahko.
Ko se znajdeš sam, tako kot jaz, ko ti veliko stvari ni bilo naklonjenih in je šlo marsikaj narobe, se je treba najprej lotiti tega, da družino preživiš iz meseca v mesec. Da imaš hrano in plačane položnice. Vse ostalo se nekako odmakne daleč stran. Pa vendar me vsak dan spremljajo skrbi in misli o tem, kaj vse bi želela omogočiti otrokoma.
Pogrešam tisto iskrico v njunih očeh, ko sta izvedela za počitnice.
Poslušam ju, ko pripovedujeta, kam vse odhajajo njuni sošolci in prijatelji na počitnice, in vem, da jima je težko, ker smo mi ves čas v domačem okolju. Takrat ju preusmerim na razmišljanje o tem, da je tudi doma lepo. Ne zahtevata, ne prosita, ker vesta, da si ne moremo privoščiti, vem pa, da tudi sama razmišljata o tem.
Pogrešam tisto iskrico v njunih očeh, ki se zaiskri, kot takrat, ko sem jima povedala, da odhajamo na oddih v terme. Vesta, da je bilo to darilo dobrih ljudi in jima veliko pomeni. Vesela sem, da vesta, da obstajajo ljudje, ki pomagajo, ko potrebuješ pomoč.
Lansko poletje smo s pomočjo Verige dobrih ljudi skupaj odšli na krajši oddih v terme. Tam smo preživeli tri nepozabne, aktivne dni, ki nam bodo ostali v lepem spominu. Od spuščanja po toboganih, namakanja v topli vodi, sončka, sprehodov, igre do slastnih večerij in prijaznih hotelskih delavcev. Otroka sta uživala, ko sta se vznemirjeno pripravljala na odhod, ko sta pakirala, ko smo potovali proti cilju, ko smo zagledali nastanitev, ko smo parkirali avto. Vznemirjenje je doseglo vrhunec, ko smo prispeli na cilj in se vsi popolnoma sprostili. Takrat smo bili lahko končno brez skrbi in namenili čas samo drug drugemu in novim skupnim izkušnjam.
Ta oddih je bil za nas tri kot zdravilo za dušo in telo. Zato je bilo vračanje domov tudi težko, žalostno. Zame je vračanje domov vračanje v resničnost, ki ni enostavna, in vsi si vedno znova želimo tistih brezskrbnih dni. Tega je premalo, ampak finance nam trenutno ne omogočajo takih pustolovščin, zato je vsaka možnost, ki se nam ponudi, za nas veliko darilo. Večje in bogatejše darilo kot katerakoli materialna stvar.
Počitnice so drage, tudi če ne gremo nikamor.
Morda se zdi, da to ni ne vem kaj, saj so le terme v domovini, vendar za nas je. Kjerkoli smo skupaj, nam je lepo. Otroka si želita videti tudi druge kraje, države, potovati z letalom in želim si, da bo tudi to sčasoma mogoče. Želje so velike, zaenkrat pa niso uresničljive.
In tako je vsake počitnice – poletne, jesenske, novoletne, zimske, prvomajske – težko. Počitnice so drage, tudi če ne gremo nikamor, saj otroka takrat ne jesta obrokov v šoli, potrebno ju je nekam peljati, da ju kdo popazi. Moje misli so predvsem obremenjene s tem, kje bosta otroka, ko moram na delo, saj so varstva draga.
Včasih sem žalostna, ker vem, da naša skupna leta bežijo, pa nismo doživeli marsičesa, kar bi skupaj lahko. Težko mi je vsakič, ko mi kdo zaželi lepe praznike ali počitnice. Takrat vidim, kako se jih drugi veselijo, jaz pa te dni le iščem načine, kako z minimalnim polepšati otrokoma kak dan. Odidemo v bližnje mesto, se sprehajamo, gremo na kakšno oddaljeno igrišče, pojemo kak dober hamburger, povabimo katerega od njunih prijateljev s seboj, da je bolj zabavno. Tudi to jima zelo veliko pomeni, je pa kljub minimalnemu tudi to vedno finančni izziv zame.
Želim si, da otroka tega ne bi občutila, ampak velikokrat enostavno nimam in jima moram to povedati, ko ne moremo na bazen ali do morja, kot si želita. To je zame že prevelik strošek. Če nam enkrat ali dvakrat letno to uspe, je tisti dan zares poseben.
Všeč mi je, ker znata ceniti majhne stvari, vendar pa me tudi zaboli, ko pripovedujeta, kako prijateljev med počitnicami ni doma. Ko vidim, da sta sama, da cele dneve preživimo doma. To me izčrpava in žalosti, tudi mami rabi oddih. Ko je tako, si rečem, da nas vse to še čaka in bo. Mogoče ne letos ali naslednje leto, vendar verjamem, da enkrat bo.
Neprecenljivo je, koliko dobrih ljudi smo spoznali, odkar smo ostali sami.
Dragocena darila, kot je bilo to, ko smo čofotali v bazenih, nas morda še presenetijo. Vsi verjamemo, da je to mogoče z dobrimi ljudmi okoli nas, ki razumejo našo situacijo. Neprecenljivo je, koliko dobrih ljudi smo spoznali, odkar smo ostali sami. Verjetno nikoli ne bi bilo tako, če se ne bi znašli v tej situaciji. Zato smo hvaležni in na nek način tudi srečnejši. Imamo nekaj, kar morda drugim manjka, imamo zavedanje, da ne zmoremo vsega sami in da nismo sami. S tem optimizmom gledam naprej v našo še lepšo prihodnost in v naša nova skupna doživetja. Kjerkoli se bodo že zgodila, doma ali daleč stran od doma.
Takšne zgodbe nas opomnijo, zakaj so družinske počitnice za družine tako zelo pomembne. Naj tista iskrica v otroških očeh zasije še večkrat. S skupnimi močmi lahko podarimo brezskrbne počitnice družinam v stiski, ki si takšnih oddihov ne morejo privoščiti in ki jim bodo za vedno bodo ostale v spominu.
