'Upam, da smo otroke opremili z vsem, kar jih je vsaj deloma umirilo'

V začetku septembra na ZPM Moste vedno sledi pospravljanje po napornem poletju. Pospravljamo tudi pri sebi. Vsi, ki smo bili vpeti v življenja otrok in družin skozi vse poletje. Veliko vtisov pustijo na nas otroci.

Razmišljam, kako drugačni so bili letos otroci na letovanjih, taborih, potovanjih, počitniških varstvih, izletih in programih zanje. Koliko nemira so prinašali s seboj ...

Skozi cele počitnice skrbimo, da so skupine otrok in mladostnikov mešane. Da so skupaj otroci iz družin, ki zmorejo, in tisti iz družin, ki so padle čez prag tveganja revščine. In prav pri vseh je bilo letos zaznati več nemira, ki ga nedvomno povezujem z negotovostjo ob novem koronavirusu. Še več nemira, negotovosti in strahu smo zaznali pri otrocih, ki smo jih vključevali zaradi težkih razmer v družinah. Doživeli smo zares temne izpovedi otrok. V družinah je še vedno ali pa vse več nerazumevanja, toliko nasilja in toliko bolečih odločitev, ki otroke za zmeraj zaznamujejo. In vse te težave so se letos samo poglabljale in stopnjevale čustveno napetost staršev in otrok. 

Vselej, ko delam pri sebi povzetek poletja, na nek način utrinjam zgodbe teh za določen čas »naših« otrok in jim skušam najti smisel. Težko je opisati vsa doživetja, ki so nam jih zaupali otroci in mladostniki. Težko, ker se ne bi smela dogajati. Žalosti me, da morajo ti otroci in mladostniki doživljati nasilje, da se morajo umikati v varne hiše, da morajo v krizne centre. Žalosti me, da je toliko otrok v odnosih in razmerah … ki preprosto niso zdrave. Otroci vseh teh stisk ne zmorejo, saj jih ne znajo predelati sami. In letos se je to čutilo še bolj kot kadarkoli do sedaj. Stiske so jih tako obremenjevale, da je bilo potrebno resnično nepredstavljivo skupnih prizadevanj, da so sploh zmogli vključevanja v program, ki smo ga pripravili, da bi se razbremenili in se sprostili. S seboj so prinesli toliko bridkih izkušenj, da smo jim morali dati predvsem čas in prostor, da so svoja bremena lahko odložili. Trudili smo se jim pokazati, da so na varnem, da imajo podporo in da jih slišimo in smo jim pripravljeni pomagati.

In ko seštevam vse te zgodbe, vedno znova ugotavljam, kako pomembno je, da so v naših počitniških aktivnostih vsi otroci enaki. Da zabrišemo med njimi razlike, ki se v vsakdanjem življenju vedno bolj in boleče izražajo. Kolikor se veča blaginja pri nas, tako se veča tudi razkorak med ljudmi. Še malo, pa ena stran druge sploh ne bo več srečala. In živela bo v blaženi nevednosti za krivice, ki se dogajajo. In zagotovo najbolj prizadenejo prav otroke!

Ob vseh vtisih pa upam, da smo otroke in mladostnike, pa čeprav v kratkih desetih ali sedmih dneh našega skupnega bivanja in delovanja, opremili z vsem, kar jih je vsaj deloma umirilo. Jih opremilo z vsem, kar potrebujejo na poti njihovega razvoja in okrepilo vero vase in spoznanje, da za vse, kar se dogaja pri mnogih otrocih doma – niso nič krivi, ker so le otroci. In seveda, da je letošnja situacija zbudila več sočutja v vseh nas. Vesela sem, da se začenja šola po ustaljenem ritmu. Otroci to potrebujejo. Potrebujejo stabilnost in varnost. Vsem učiteljem, vzgojiteljem in svetovalnim delavcem pa na srce polagam eno. Bodite odprti za otroke. Za njihove stiske. Dajte jim možnost, da se z vami pogovorijo in da pri vseh vas poiščejo zavetje in pomoč pri reševanju lastnih stisk in težav. Otroci potrebujejo biti slišani in razumljeni, potrebujejo nas! Kot vse bolj potrebujejo razumevanje in pomoč tudi starši.