Očka je bil obrtnik, njegova kovinarska dejavnost je bila široka in uspešna in je nudila varnost več generacijam pred njim. Naročila, ki so deževala, so ob trdem delu terjala tudi posodobitev proizvodnje. Ki jo je očka, tudi s pomočjo mamice, uresničeval do zadnjih podrobnosti. Za nove naprave in stroje in povečanje proizvodnega dela objekta sta se starša zadolžila. Preračunala sta, da bosta ob obstoječi proizvodnji, kaj šele razširjeni, dolgove z lahkoto vračala.
Pa se je zgodilo, da največji naročnik ni poravnal skoraj leto dni dobavljenega blaga, pa tudi ne storitev, ki so bile opravljene. Dolžno podjetje je šlo v stečaj brez kakršnekoli stečajne mase. In tako je družina ostala brez zneska, ki je presegal več kot trikratnik lastnega zakreditiranja. Družinska obrt – ki sta jo oba starša tako zelo uspešno širila – je počasi in vztrajno ugašala. Trud, ki sta ga vlagala v reševanje stanja, pa ni dosegal želenega učinka. Nista zmogla zagotavljati likvidnosti obrtnega podjetja, nista zmogla rednega plačevanja kreditnih obveznosti. Življenje družine se je nadaljevalo zgolj iz rok v usta. Pa še ta so pogosto ostala lačna – ne le staršev, tudi otrok. Da bi zgolj preživeli, so ob trdem delu prodali vse, kar je bilo mogoče, da so lahko poplačevali le najnujnejše obveznosti. Biti dolžan državi, pa je pomenilo, da so se nad družino zgrnili oblaki izvršb in rubežev. Cela družina je ostala tudi brez zdravstvenega zavarovanja, z bolnim otrokom. In medtem je zbolela še mamica, ki ni imela sredstev, da bi obiskala zdravnika. Otroci so v šoli in na vasi postali tarče posmeha in šikaniranj, krog družinskih prijateljev je preprosto usahnil.
In tedaj je mamica zbrala zadnje moči in pogum odprla vrata naše ZPM Ljubljana Moste - Polje. Seveda smo jim takoj pomagali – najprej z zdravstvenim zavarovanjem. Kajti ob vseh boleznih – ki so hudo pestile družino, je zaostanek v razvoju doživljal najmlajši otrok s prirojenimi razvojnimi težavami. Poravnali smo jim najnujnejše dolgove – da so znova imeli priklop elektrike in ostalo, hkrati pa otroke vključili v Botrstvo in dejavnosti, da so bili enakovrednejši vrstnikom.
Očka je prenehal z obrtjo. Nikakor pa ne z delom. In je garal vse dni in tudi ponoči, da je zaslužil za poravnavo obveznosti do kreditodajalca. Nikoli pa ni prenehal sanjati, da bo nadaljeval obrt, ki je dajala varen kruh že njegovemu pradedku, dedku in očetu in bi zagotovo tudi njim, če bi mu kupec poravnal račune. Oba z ženo sta verjela, da bodo nadaljevali s proizvodnjo tudi njuni otroci, saj so bili pridni in zavzeti za nadaljevanje družinske obrti.
Ko je najmlajši otrok prestopil šolski prag, pa je tudi mamica odšla s trebuhom za kruhom, na delo v tujino. Je izobražena in zaslužek je bil najmanj trikratnik v primerjavi z enakim delom v domovini. Vsak zaslužen cent je vložila v dolg, ki sta se ga zavezala odplačati. Po letu dni dela v tujini pa je družina prejela obvestilo, da je za stanovanjsko hišo s proizvodnim objektom razpisana dražba. Mama se je vrnila, da bi preverila, kako je mogoče, da je upnik, s katerim je bil dogovorjen reprogram kredita – brez obvestila odstopil od pogodbe in prodaja njihov trud. Ko je uvidela, da praktično nima nobene druge možnosti kot odkupiti svojo lastnino, je obupana odnehala. Vedela je, da takega zneska ni mogoče zbrati, pa tudi kreditno družina ni bila sposobna. Skupaj z možem sta upala, da ne bo kupca za tako visoko realno ceno premoženja. In ga res ni bilo. Ponudili smo jim tudi pravno pomoč in se trudili, da bi bil dosežen sporazum obročnega odplačevanja. Dogovora ni bilo več mogoče skleniti in na drugi dražbi je bilo celotno premoženje prodano za manj kot polovično vrednost stanovanjske hiše in proizvodnega objekta. In tokrat je pred nami mamica – popolnoma otopela tiho vprašala – kam naj gremo, ostali smo na cesti ...
Koliko zgodb podobnih vsebin smo reševali v zadnjih desetih letih. Zgodb, ki so terjale življenja staršev. Ne morem, zares ne morem ostati mirna spričo krivic, ki jih doživljajo pošteni, delovni ljudje. Krivic, ki jih v svojih dušicah nosijo otroci in mladi, ki ne zmorejo v tiste sanje, ki so jim bile omogočene, ko so še varno živeli v družini uspešnih staršev. Danes pa ali jih ni več ali pa so utrujeni in bolni ali obnemogli v bitki za svojo resnico in premoženje.
Iz razmišljanja me predrami klic mladega očeta, ki ponavlja, da nujno potrebuje pomoč. Poslušam ga. Na pol v joku, na pol kričeče ves čas ponavlja, da se mu godi krivica, da je zanj vsega preveč. Da sploh ne zmore teže bremen, da je vsega konec. Da so mu svetovali pogovor z nami in ga potrebuje takoj. Objame me tesnoba in gospoda tudi takoj povabim na pogovor. Pove, da ima do Proletarske ceste v Ljubljani dobri de uri vožnje. Ponudim pogovor v kraju, kjer prebiva. Kjerkoli ali pri njih doma, na delu, samo da tak ves iz sebe in razburjen ne gre na pot. Ne želi, da bi se v njegovem kraju izvedelo, kaj se z njimi dogaja. Zato dogovoriva srečanje na našem sedežu kadarkoli danes, ko mu uspe pripotovati.
Medtem me na mizi pričaka grozilno pismo. Angažiranje in pomoč najranljivejši populacije naše družbe, tako zelo odrinjeni na rob v celostnem projektu Veriga dobrih ljudi, Botrstvo in drugih, seveda sproža različne reakcije. Tam, kjer kljub vsem podpornim oblikam in prizadevanjem za ureditev stanja, ni nobenega napredka ali pa, kjer se porajajo dvomi o resničnosti prikazanih podatkov ali prikrivanju dejanskega stanja, finančno ne pomagamo. Ker pomoč nudimo celostno in si zares prizadevamo za spremembe v družinah na bolje, kar pomeni, da morajo biti dejavni tudi starši in prosilci za pomoč, pogosto preverjamo stanje. Tako zelo pogosto rešujemo tudi zgodbe ljudi in situacije, katerih reševanje ni v naši pristojnosti, temveč bi moralo biti v pristojnosti države – ki ni odzivna. Odziv tistih, ki jim pomoči zavoljo opisanih dejstev ne moremo nuditi, pa je nepredstavljivo žaljiv. Ne le do našega dela, pač pa prav do vseh nas, ki se trudimo za enake možnosti otrok, mladih in družin Slovenije. Žalosti me.
Še bolj pa me prizadene pravkar slišana informacija o hudo poslabšanem stanju mamice, ki se več let bori z onkološko boleznijo. Zdravniki so ji odkrito povedali, da izgublja boj. V mislih jo objemam in zagotavljam, da bomo njej in njenim otrokom stali ob strani, dokler bo to potrebno.
V tem dnevu so prav vse težke zgodbe lokalizirane na Dolenjsko in Notranjsko regijo. Zelo zahtevni so tudi pogovori s strokovnimi delavci o stiskah družin današnjega dne. Jutri moramo nujno znova na teren.
Pozno popoldne se sestanem s spremljevalci zadnje izmene otrok v Zambratiji, ki jo bom vodila. Kako lepo je znova srečati te lepe, odprte, iskrive mlade ljudi, ki polni srčnosti, znanja, talentov in pripravljenosti čakajo še na zadnja navodila ter sezname otrok po skupinah, ki nam bodo zaupani v tej zares ljubezni polne zadnje počitniške izmene otrok. Preučujemo njihove posebnosti, sestavljamo dnevne dejavnosti zanje, razdelimo si še mnoge druge naloge in načrtujemo vsako podrobnost, da se bodo otroci z nami zares počutili varni, sprejeti, ljubljeni in spodbujani. Ko vse postorimo, je skoraj že mrak, meni pa v mislih odzvanja slogan, ki ga živijo ti naši mladi sodelavci in prostovoljci: "Samo srečen vzgojitelj je dober vzgojitelj ..."
Na poti domov se spomnim, da očka v hudi stiski, ki je klical zjutraj za pogovor – ni prispel. Strah me je zanj…..
KOMENTARJI (292)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.