Štiričlanska družina – mama, oče in dva mlada fanta, ki v šoli dosegata odlične uspehe. Na videz povsem običajna družinica, ki se ji je življenje v zadnjih mesecih podrlo in na nova sestavilo. Namreč pred kratkim so se morali preseliti več kot sto kilometrov stran od svojega doma, da bi lahko začela novo poglavje, stran od krutih predsodkov in posmehovanja.
Zaradi dela, ki sta ga opravljala starša, osramočena tudi otroka
Življenje na vasi prinese svoje slabosti – govorice se hitro širijo, obsojanje pa še hitreje. Družina je bila deležna marsikatere opazke in grde besede, ne zaradi tega, kdo so kot ljudje, temveč zaradi predsodkov o tem, kako živijo in kakšno dodatno delo opravljata starša. Ker sta s svojima skromnima plačama le stežka preživela mesec, sta se odločila prevzeti tudi takšna opravila, ki se marsikomu zdijo vredna posmeha.
Stisko sta občutila tudi otroka. V šoli so se drugi otroci zaradi dela njunih staršev iz njiju norčevali, posmehovali ter ju popolnoma izločili iz svojega kroga. Dečka sta bila obupana, kar se je pokazalo tudi na njunem učnem uspehu.
Otroka sta se počutila vedno bolj osamljena in osramočena. Iz šole sta prihajala brez nasmeška in vedno težje sta sledila pouku. Takrat sta starša zbrala pogum za eno izmed zelo pomembnih odločitev – selitev. Najbolj na svetu sta si želela, da bi njuna sinova zrastla v okolju, brez predhodnih oznak. V okolju, kjer nihče ne pozna njihove zgodbe in kjer bodo vsi skupaj lahko začeli znova.
Ko že misliš, da gre na dobro
Selitev je sicer s seboj prinesla nekaj skrbi in potrebovali so čas, da so se navadili na novo okolje. Učni uspeh fantov se je v nekaj mesecih izjemno izboljšal, učitelji so pohvalili njuno vztrajnost in radovednost, spoznala sta tudi nove prijatelje. Vse je kazalo na dobro. "Končno smo se počutili normalno," je povedala mama.
A mir je bil kratkotrajen. Kmalu po selitvi je mama doživela prometno nesrečo, ki je družini nakopalo nove težave. Oče je v novem okolju še vedno iskal zaposlitev, tako je bila mamina plača edini vir prihodka, kateri se je zaradi bolniškega staleža še toliko zmanjšala. Kljub skromnemu življenju, varčevanju in kolobarjenju pri plačilu položnic, ni bilo dovolj, da bi pokrili stroške, ki so jih nekoč lahko. Računi so se začeli nalagati, sredstev za hrano pa enostavno ni bilo več.
Družina dolgo ni zaprosila za pomoč. Okolici so svojo stisko prikrili, saj niso želeli, da se zgodba ponovi. Čeprav so se preselili in bili obdani z novimi in drugačnimi ljudmi, jih je navdajal strah, da jih bo okolica zaradi njihove stiske ponovno obsojala.
Mama je nekega dne ob pogledu na prazen hladilnik spoznala, da jim trenutne stiske ne bo uspelo prekositi brez dodatne pomoči. Odločila se je, čeprav z velikim cmokom v grlu in občutkom sramu, da pomoč tudi poišče.
Naučili so se biti nevidni
Starša kljub vsemu ostajata pozitivna. Ko se bo mamica zopet vrnila na delo, jim bo šlo na bolje. Njihova situacija je zgolj začasna. Sinova sta v šoli uspešna in to daje staršema zagon, da se še toliko bolj trudita. Nov kraj je dal družini nekaj, česar prej niso imeli – socialno mrežo, podporo in možnosti za boljše življenje.
Zaskrbljujoče je, da so se ljudje navadili na draginjo in to, da enostavno ne morejo priti dostojno skozi mesec. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da je to vse več zaposlenih, ki se zaradi še vedno visoke prisotnosti stigme in sramu ne odločijo zaprositi za pomoč. Stisko poskušajo reševati sami, kar jih privede do vsakomesečnega kolobarjenja s položnicami. Na dolgi rok pa do zaciklanosti in težko izhodne situacije – in to so postopni koraki v primež revščine.
Večina ljudi je mnenja, da je pomoč humanitarnih organizacij namenjeno zgolj revnim – stereotipizirano revnim. Ne zavedajo pa se, da ima revščina veliko skritih obrazov in da se v svoji veličini navzven pokaže postopoma ali pa sploh ne.
Marsikdo ne ve, da starši velikokrat ne jedo, da vsaj nekaj več hrane ostane za otroke. Da je vsaka odsotnost iz šole še dodaten udarec za denarnico, saj ni zagotovljenega kosila za otroke. Marsikdo ne vidi, koliko poguma vzame nasmeh zato, da zakrije svojo stisko, ker želi ostati neviden.
Kot družbo, bi nas moralo skrbeti, da sodimo in obsojamo življenje drugega, kljub temu, da zares ne poznamo njihove zgodbe in morebitnih stisk, ki se dogajajo za štirimi stenami. Najverjetneje le malokdo pomislil, da morata starša opravljati dodatno delo, zato da lahko družina preživi. Ob tem pa nihče ne pomisli, da so del zgodbe tudi otroci, ki so že tako vse dni sami, ker se starša trudita preživeti družino. Ljudje prehitro obsojamo in to ni prav. Ali zares vidimo pravo sliko?
