O umiku je razmišljala dlje časa, vendar jo je bilo strah, kaj vse bi to potegnilo za sabo. Glede tega se je nekajkrat tudi sprla z možem, ki ji je zabrusil, da lahko prosto gre, a da otrok ne bo pustil od doma. "Saj sem imela možnost," reče, "takrat bi lahko šla in otroke pustila njemu. Ampak tega nisem zmogla. Vem, da sem trpela v našem domu, ampak vem tudi, da bi bilo otrokom samim še huje. Zato sem ostala in poskušala vztrajati do konca."
Z možem sta bila oba zaposlena, vendar je bil on finančno veliko bolje situiran, zaradi česar jo je skrbelo, da bi v boju za skrbništvo otroke dobil on. "Jaz nisem imela nič. Večkrat sem razmišljala, kaj bi naredila, pa nisem videla nobenega izhoda. Kar z glavo skozi zid bi šel, če bi lahko," se spominja občutka nemoči.
O tem, kaj vse se je dogajalo doma, se ne pogovarjava veliko, le da moževo nasilje ni prizaneslo ne njej ne njunim otrokom. Ko so njegova dejanja prestopila še zadnjo točke povratka, je nastopil čas, da ne glede na posledice mama zbere še zadnje atome moči in se z otroki poda v neznano.
Sporočili so ji uro in kraj, kamor naj pride
Moža je anonimno prijavila med službo. Najprej se je obrnila na Društvo za nenasilno komunikacijo, kjer so v njenem imenu naredili prijavo. Bila je prestrašena in zelo časovno omejena, ker jo je mož zasledoval in preverjal vsak njen korak. "Še dobro, da sem imela službo. Bila mi je kot ena rešitev, da sem se lahko vsaj za nekaj ur z mislimi umaknila od vsega, kar se je dogajalo doma." Tistih nekaj ur, ko ni bila pod moževim nadzorom, se je izkazalo tudi kot edina možnost za pobeg.
Po podani prijavi sta do nje v službo prišla kriminalist in socialna delavka. Spomni se, da sta jo vprašala, če se ima kam umakniti. "Nisem vedela, da obstaja ne varna hiša, ne krizni center," mi pove. In tako se je začelo. Sporočili so ji uro in kraj, kamor naj pridejo. Tam sta jo pričakali dve osebi ter jo z otroki odpeljali v krizni center. Medtem ko je še počasi prihajala k sebi, so se zvrstili številni videoklici, prek katerih so ji razložili nadaljnje korake. Sledilo je eno leto v varni hiši in nato eno leto v materinskem domu.
Gospa je iz majhne vasice prišla v čisto nepoznano mestno okolje, kjer si je morala z otroki na novo zgraditi življenje, rutino in socialno mrežo. V varni hiši ji je strokovna delavka predstavila Botrstvo in Verigo dobrih ljudi. Ko se je njihovo življenje počasi postavljalo na noge, smo poskrbeli, da je imela družina vso podporo – od brezplačnih pogovorov s terapevti, pravne pomoči, prehranskih paketov, oblačil, uporabnih delavnic in mesečnih razgovorov z našo strokovno delavko, ki je spremljala stanje družine in mami prisluhnila, ko je ta potrebovala nasvet ali pogovor.
Šele ko se umiriš, pride vse za tabo
"Najhuje je bilo, ko sem šla iz materinskega doma," pove mama. Njena izkušnja je bila precej klasična izkušnja današnjega najemniškega trga – vrtoglave cene najemnin ter pogodbe z bistveno nižjim fiktivnim zneskom, plačevanje "na roke", oddajanje na črno, diskriminacija.
"Iščeš in iščeš in iščeš. In ko poveš, da si mama samohranilka, to si največji kriminalec. Takoj izpadeš iz igre," pove mama. Rok za izselitev iz materinskega doma pa se je neusmiljeno približeval in tako ni imela druge izbire kot sprejeti stanovanje, za katerega je morala mesečno odšteti 900 evrov. Sama s tremi otroki, minimalnim dohodkom, nekaj socialne pomoči ter podporo Verige dobrih ljudi in Botrstva se je nekako prebijala iz meseca v mesec.
Kakšna bi bila zgodba, če ne bi prejemali prehranskih paketov, ki so mamo razbremenili tedenskega nakupa v trgovini? Kaj bi bilo z otroki, katerih otroštvo je bilo vse prej kot brezskrbno in ki so se sedaj skušali privaditi na novo okolje, nove prijatelje in nov občutek normalnosti, če zaradi finančnih težav ne bi mogli obiskovati šolskih izletov, razvijati svojih talentov in spoznavati novih stvari? Kako bi se spopadali s travmami iz preteklosti in izzivi sedanjosti, če ne bi imeli na voljo razbremenilnih pogovorov in bi situacija za njih postala preveč?
Dan, ko je dobila bivalno enoto, je bil eden najsrečnejših. "Zdelo se mi je, kot da sem zadela na lotu," pove z ogromnim nasmehom na obrazu. "Je res, da je majhno in da smo štirje na dobrih tridesetih kvadratnih metrih, a za silo je. Ne rabimo veliko, en pograd in en kavč smo zrihtali, pa je bilo," skromno pojasni.
Na koncu jo vprašam, če je dobila nazaj občutek varnosti. Pritrdi mi, da ko je dobila bivalno enoto. "Šele ko se umiriš, potem pride vse za tabo. Včasih si mislim, kako sem sploh preživela," mi zaupa. Zaradi vsega stresa, ki ga je prestala, so nedavno na plan prišle številne avtoimunske bolezni, zaradi katerih danes dela le za polovičen delovni čas. Ne zna si niti predstavljati, kako bi s trenutno situacijo zmogla plačevati tisto visoko najemnino.
Najhuje je, ker ne veš, čemu greš naproti
Kaj bi povedala nekomu, ki se spopada s podobno situacijo? "Najprej ti je težko zbrati moči, ki jih takrat enostavno nimaš, in zato zadevo odlašaš na jutri. Najhuje je, ker ne veš, čemu greš naproti. Ne veš, kako se bo razpletlo. Ampak enkrat se je treba odločiti in to storiti. Še kako dobro pa vem, da je to zelo težko."
Njena zgodba ni osamljen primer. Podobe strahu in negotovosti se danes dogajajo za mnogimi vrati, tudi tam, kjer tega nihče ne sluti. Zapustiti znano, pa čeprav boleče okolje, je izjemno težko, še posebej, ko ne veš, kaj te čaka. Ali boš zmogel sam, ali sploh obstajajo poti naprej. Zato je tako pomembno, da imajo družine, ki zberejo pogum za ta korak, ob sebi ustrezno podporo. Nekoga, ki jim pomaga poiskati varnost, urediti življenje in verjeti, da je prihodnost lahko boljša, kot si v tistem trenutku sploh upajo misliti.
Ta družina je danes na varnem. Tudi druge si zaslužijo to možnost. Zato v decembru stopimo skupaj in tistim, ki se iz svoje stiske še prebijajo, pokažimo, da niso sami.
