Veriga dobrih ljudi

'Verjame, da bomo pomagali skrbeti zanju. In zagotovo bomo'

Ljubljana, 06. 02. 2022 07.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 7 min
Avtor
Anita Ogulin
Komentarji
0

Tokratni obisk iste družine je bil drugačen. Pristopil je očka in mož. Shujšan, s solzami v očeh. Povedal je, da je za nekaj časa z njimi tudi njegova mama, babica deklic. Edina sorodnica, ki jo imajo. Povedal je tudi, da sta deklici v vrtcu in šoli. Da njegova draga žena počiva v sobi. Zaradi pogubne bolezni jih hitro zapušča.

Poledenelo jutro ni napovedovalo ugodne vožnje do družin zahodnega dela naše dežele. S tesnobnim občutkom sva se ta dan podali na pot, slutnje pa so se stopnjevale v snežni nevihti, skozi katero sva se prebijali do prve družine. 

Sestavljajo jo mamica, očka in dve živahni deklici. Mlajša stopa v peto leto svojega otroštva, večja pa je učenka tretjega razreda osnovne šole. Z družino smo se srečali pred dobrimi tremi leti, ko nas je poklical očka deklic in dejal, da njegova družina potrebuje pomoč. Spomnim se tega telefonskega pogovora. Hlipal je kot otrok. Govoril je v narečju in hitro, zato sem razumela le nekaj besed. Te so bile: pomagajte, nezgoda, poškodbe in miši. Prosila sem ga, da govori počasi, da bom razumela vsa sporočila. Hkrati pa sem ga pobarala, če je s težkim stanjem njegove družine seznanjen tudi pristojni Center za socialno delo. Povedal je, da vsega ne vedo. So pa pomagali, da jim je občina omogočila najemno stanovanje. Obljubila sem mu, da bomo družino še isti teden obiskali in videli, kako lahko najbolj učinkovito skupaj pomagamo. Takoj sem poklicala pristojni CSD. Primer so poznali, podrobnosti pa ne. In gospa direktorica, s katero sem govorila, je bila takoj pripravljena, da skupaj že naslednji dan obiščeva družino. In sva tudi jo. 

Anita Ogulin je dolgoletna prostovoljka, človekoljubka, humanitarka in borka, ki živi za zgodbe, ki jih piše življenje. Je čutna, a hkrati energična ženska, ki črpa moč iz svoje družine in narave, je mati dveh otrok in babica dvema vnukoma. Ni ji vseeno, v kakšni družbi živimo in za to, da bi se svet spreminjal na bolje, se vsak dan goreče trudi. Utrinke svojih dni zapisuje v dnevnik za našo spletno stran.

Živeli so v večstanovanjski hiši, ki je bila preurejena iz druge večnamenske stavbe. Družina si je v tej hiši s pomočjo občine uredila stanovanje, ga opremila in v njem živela tri leta. Pa se je družina povečala in potrebovala malce večji bivalni prostor. Zato so jim omogočili, da se preseli v delno urejeno podstrešno stanovanje, kjer bi si sama lahko uredila še dodatne prostore. Nato se je očku zgodila delovna nesreča. Delodajalec je vztrajal, da je bil očka za nezgodo sam kriv, zato ga je celo odpustil z dela brez prihodkov in brez možnosti pridobiti bolniško nadomestilo. Poškodbe, ki jih je pridobil ob padcu z višine, pa so ga za nekaj časa povsem onesposobile za kakršno koli delo, tudi za nadaljevanje širjenja dodeljenega stanovanja, ki je ostalo na pol zrušeno. Prav toliko, da so v stanovanje vdirale miši. Mamica je kljub porodniškemu staležu delala na črno, od treh ponoči do sedmih zjutraj je delala v pekarni. Obisk družine z direktorico že dan po klicu ni bil napovedan. Del stanovanja je bil brezhibno pospravljen, čist in urejen, drugi del pa na pol porušen, na pol obnovljen. V dopoldanskem času je bil očka z večjo deklico na dvorišču, z dojenčico v naročju pa je mamica kuhala kosilo. Bila je vidno utrujena. Po pogovoru z obema sva z direktorico ugotovili, da družina ne zmore poravnati osnovnih življenjskih stroškov, da ima zapadle položnice in da ne zmore poravnati nabavljenega gradbenega materiala. Da jim pretijo že izvršbe, čeprav je očka prodal tudi staro vozilo, da bi zmogli poplačila. Niso imeli sredstev niti za nakup pleničk, ki jih je mamica napravila iz raztrganih rjuh. Družini smo takoj priskočili na pomoč tako CSD kot naša Veriga dobrih ljudi. Poplačali smo položnice, jima omogočili dodatno zdravstveno zavarovanje, poskrbeli za hrano, oblačila in higienske pripomočke. To je trajalo kar nekaj mesecev, dokler očka ni za silo okreval. Zdravniškega spričevala, da je sposoben dela, pa ni mogel dobiti. Sem in tja mu je uspelo dobiti delo na črno, mamici pa za njeno nočno delo lastnik po več mesecih ni izplačal zaslužka. Prijatelji očeta so za družino našli primernejše stanovanje daleč stran iz mesta na deželi, kjer je bila tudi možnost samooskrbe. Mamica je takoj pričela z delom na njivi, hkrati pa našla delo v socialnovarstveni instituciji, za kar je bila tudi usposobljena. In medtem je tudi očku uspelo dobiti tako zdravniško soglasje kot sezonsko zaposlitev. Toda hiška, ki naj bi predstavljala rešitev za družino, sploh ni bila primerna za bivanje. Pa so se kljub temu vselili vanjo. Več kot 20 let je bila zapuščena, vlažna, z nestabilnimi okni in vrati, brez urejenega ogrevanja in sanitarij. 

Družini smo s pomočjo delne izpostavitve v medijih omogočili popolno notranjo obnovo in opremo hiške. Zmanjkalo je sredstev za sanacijo in zaščito pred vlago. Očka je tedaj ves srečen zatrjeval,  da bo to uredil sam, saj bosta odtlej oba z ženo imela prihodek in bosta uspela še več kot le to. V načrtu sta imela še urediti fasado, pa prizidek za živali, ki so jih načrtovali gojiti. In takrat smo jim znova pomagali, saj brez vozila starša ne bi zmogla otrok voziti v vrtec in šolo, sploh pa ne hoditi v službo, ki je bila več kot 15 kilometrov oddaljena od njihovega doma. Avtobusnih povezav tedaj tam še ni bilo. Deklici sta že ves čas poznanstva vključeni v Botrstvo, družini pa smo ves čas stali ob strani tudi za stiske, ki sta jih podoživljala v novem okolju. Družina je tako s celostno obravnavo in različnimi oblikami pomoči programa Verige dobrih ljudi uspela stopiti na novo, samostojno pot. Življenje se je umirilo in stabiliziralo, z deklicama sta starša zadovoljno zakorakala lepšemu življenju naproti. 

Tokratni obisk iste družine pa je bil drugačen. Pripeljali sva do hiške. Tesnoba se mi je razlezla po celem telesu. Nisem zmogla dvigniti težkega paketa hrane. Pristopil je očka in mož. Shujšan, s solzami v očeh. Povedal je, da je za nekaj časa z njimi tudi njegova mama, babica deklic. Edina sorodnica, ki jo imajo. Povedal je tudi, da sta deklici v vrtcu in šoli. Da njegova draga žena počiva v sobi, v katero naju je usmeril. Postelja, na kateri je ležala mlada, izsušena, bleda mamica, je bila videti neobičajno velika.

Anita Ogulin
Anita Ogulin FOTO: Simon Pintar

Ob srečanju iz oči v oči so nas vse oblile solze. Zaradi zaščitnih ukrepov proti širjenju virusa, ki je še vedno med nami, mame nisem smela objeti. Njeno drobno telo in pogled pa je tako hrepeneče želel prav to. In kričal bolečino, poglobil tišino in pričakoval besede, ki jih ni moglo biti. Le tiho vprašanje: "Kako vam lahko pomagamo, draga gospa?"

Potočki solz so utirali pot do tako zelo zatekle roke, ki jo je želela z drugo roko premakniti v pozdrav.  Globoko čutno tišino je prekinilo očetovo govorjenje. Bilo je odveč, bilo je povsem odveč. Odvrnilo je pozornost čutenja, prenosa moči, poguma. 

Pa vendar je čutil, da mora, mora prekiniti molk in preusmeriti pozornost v deklici. V bolečino ljubezni mamice, ki jih zaradi tako zelo pogubne bolezni hitro zapušča. Zapušča v zakladih ljubezni, ki jima jo bo zapustila, jo prelila tudi v nas. Verjame, da bomo pomagali skrbeti zanju. Da ju bomo odgovorno in ljubeče popeljali skozi otroštvo brez mamice. Da bomo stali ob strani tudi skrbnemu očku. Da ne bodo ostali sami, dokler deklici ne odrasteta. In zagotovo bomo. Vsem bomo nudili podporo pri žalovanju, terapevtsko obravnavo, deklicama zagotovili udeležbo v naših prostočasnih aktivnostih in jima ponudili prijetno okolje, v katerem bosta vedno sprejeti in ju podpirali na njuni izobrazbeni in drugih poteh. Očetu bomo ob strani stali tudi ob birokratskih ovirah, ki ga čakajo, seveda pa bomo nudili tudi materialno pomoč. 

Ne vem, koliko časa je minilo ob tem srečanju, kajti čas se je ustavil v čutenju zares veliko ljubezni in bolečine. Večkrat sem že bila v takšnih situacijah, veliko družinam smo stali ob strani ob izgubi enega od staršev zaradi bolezni in vedno, vedno del mene ostane z njimi. 

Življenje nas res močno preizkuša. Vsakemu od nas nalaga bremena, ki jih zmoremo prenesti ali pa ne. In v primerih, ko so bremena pretežka, potrebujemo nekoga, da nam pomaga spoprijeti se z njegovo težo. In zato smo tukaj. Bili in bomo. Da otrokom, mladim in družinam pomagamo nositi breme življenja. 

Veriga dobrih ljudi
  • Prenosnik Lenovo
  • Garmin ura
  • Wasup sup deska
  • Mitsubishi klima
  • Hisense TV
  • Krovni