Ubrano žgolenje ptic, kljub jutranji zmrzali, opozarja na novo pomlad. Najgloblje jo doživljam na poti ob Savi, kjer srečujem vsak dan več rekreativnih športnikov, ki v teku sproščajo misli in krepijo zdravje. Opažam, da je med njimi vse več mladostnikov, ki potrebujejo gibanje. Potrebujejo druženje, potrebujejo moč za srkanje znanja, saj se šolsko leto nezadržno bliža koncu.
To močno zaznamuje našo brezplačno vsakodnevno učno in terapevtsko pomoč učencem in dijakom. Iz vseh koncev Slovenije so in trenutno jih je v ti obliki pomoči vključenih več kot 200. Število pa se iz dneva v dan veča.
Pri učenju pomagamo predvsem tistim, ki so v šoli na daljavo, kljub prizadevanjem učiteljev, povsem izgubili stik z učno snovjo. Prenekateri tudi s seboj. Ker jim domače okolje ni omogočalo, da bi zmogli neovirano opravljati šolske obveznosti. Različni stanovanjski pogoji, pomanjkljiva tehnična opremljenost ali pa sploh brez te, slabe internetne povezave, nesoglasja in stiske znotraj družin, pa veliko in preveč tudi vsakršnega nasilja – je premnoge učence in dijake, tako zelo pahnilo v malodušje, obup, zavračanje svojih obveznosti, celo sebe, da se soočamo s tako globokimi stiskami učencev in dijakov, ki jih doslej niso beležili ne naši strokovni sodelavci terapevti ne prostovoljci za nudeno brezplačno učno pomoč. Odklanjanje šole kot institucije, odklanjanje učenja, samopoškodovanje, popolno umikanje vase, tudi poskusi samomorov, so tako postali naš vsakdan. Kot je postal vsakdan tudi trud strokovnih sodelavcev, te ranjene otroške duše slišati, jim pomagati odložiti vsa bremena, ki jim jih je tako zelo natovoril tudi ta čas zaprtja države, domače in družbeno okolje. Hrepeneč povratek v šolsko okolje je mnoge učence in dijake razbremenilo osamelosti in jih povezalo z vrstniki. Uresničili so potrebo po druženju, živi komunikaciji, vrednotenju sebe in šolskega dela na daljavo.
Veliko učencem in dijakom pa je povratek v šolo poglobil prepad med željami in resničnostjo. Kajti znanje, ki ga terjajo kriteriji in normativi učnega procesa, vrednotenje dela na daljavo – so daleč od njihovih želja in še dlje od pričakovanj. Strah pred neznanjem je sedel na že poprej naštete težave, s katerimi se soočajo, in poglobil stisko – ter mnoge učence in dijake pahnil v čisti obup. Poti reševanja niso kratke. In če jih primerjamo z izkušnjami, ki jih imamo, se nikoli ne rešijo čez noč. Potrebujejo veliko, veliko razumevanja, potrpljenja, podpore, strokovne pristope in varno okolje…. In če vse to združimo in uresničimo, praksa potrjuje, da se lahko nadejamo tudi izjemnih uspehov današnjih učencev in dijakov. Ogromno jih imamo. Lepih zgodb otrok, učencev in dijakov, ki so do vstopa v njihova mlada življenja z našimi podpornimi programi – doživljali pogubo, nato pa razcveteli v svojih sposobnostih. Na izobraževalnem, delovnem in življenjskem področju. Kajti med prostovoljci in donatorji, uspešnimi ljudmi, je zares veliko 'naših' otrok. V njihova življenja smo vstopali, ko so in dokler so nas potrebovali. Otroci, ki se jim je uspelo izvleči iz težkih okoliščin in so uspešni na raznih področjih, dokazujejo, kako zelo pomembno je verjeti v otroka in v njegove sposobnosti ter vzgojo v okolju, kjer se čuti varen, razumljen, ljubljen, podprt in spoštovan.
Med 'našimi' otroki je tudi Miha. Bil je otrok velikih potencialov. Živel pa je v zelo slabih družinskih razmerah. Majhno, vlažno kletno stanovanje, nikoli ni zmoglo biti dovolj prezračeno, da ne bi po vlagi zaudarjala njegova oblačila, šolske potrebščine ... Tudi zato so ga sošolci povsem izključevali. Nenehni prepiri med mamo in očetom – ki so mu povzročali noči brez spanja – so bili motilci njegovega počitka, zbranosti, učenja. In če se je še tako trudil in se naučil snovi, ocene niso potrjevale njegovega truda. Podhranjenost se je izražala v njegovi bledici in večkratnem omedlevanju, predvsem ob naporih. Z več znaki je iskal pozornost, potrditev, sogovornika, razumevanje. Takrat tega ni našel. In zasovražil je sebe. V družini je bil zaposlen le oče. Njegova delavska plača je bila tako skromna, da so komaj sestavljali mesec z mesecem in pogosto je zmanjkalo tudi za hrano. Pa vendar si je Miha na začetku sedmega razreda zaželel, da bi bil končno uspešen. Ker je vedel, da vse to zmore. Celo razmišljal je o nadaljevanju šolanja in poklicu, ki bo prekinil gordijski vozel večgeneracijske revščine. In prav v tistem letu se mu je sesul svet sanj. Bližal se je konec šolskega leta. Vedel je, da bodo ocene slabe. Kljub trudu – kljub prizadevanjem biti slišan, viden, sprejet. Prezrt od šole, vrstnikov in vse bolj osamljen je posegel po sebi.
Komaj so ga rešili in bolnišnica ga je usmerila v naše programe. Tisto leto je Miha del počitnic preživel z nami, medtem pa smo pomagali očku urediti njuno stanovanje, saj ju je mamica zapustila in si uredila novo življenje. Miha je dobil botra, terapevtsko pomoč, na začetku še učno pomoč. Nato pa se je njegova želja postati nekdo razplamtela. Bil je najboljši učenec na šoli. Lahko je razvijal svoje sposobnosti na več področjih. S pomočjo štipendije in plačila dijaškega doma je uspešno končal srednjo šolo in izobraževanje nadaljeval na univerzi. Danes deluje kot prostovoljec v naši učni pomoči.
To je le eden od več tisočih primerov, ki potrjuje, kako zelo pomembno je ujeti vse učence in dijake, ki v svojih stiskah ostajajo sami in ki se jim razblinjajo sanje o lepši prihodnosti. Stiske, ki so jih ohromile, oslabile ali močno prizadele še domače in družbene razmere, je pomembno videti, slišati in razumeti! Jih odpravljati! Hkrati pa verjeti v učence in dijake in podpreti njihove želje in potrebe po napredovanju.
Zato je pomembno, da smo odrasli – tako starši kot učitelji, v tem spomladanskem času, ko se učenci in dijaki pripravljajo na zaključek šolskega leta, pa še posebno na zaključne izpite ali mature, pozorni do njih. Pozorni tudi do njihovih neverbalnih sporočil. Verjeti moramo vanje! Predvsem pa razumeti neenake možnosti, ki tako zelo vplivajo na njihovo znanje in sposobnosti. V tem času bi se v šolskem sistemu morali odmakniti od normativov, kriterijev in pravil učnega procesa. Da učencem in dijakom – ki jim ne čas, ne okolje ni bilo naklonjeno, imajo pa potenciale silnega napredovanja, teh ne zamrznemo, pač pa jim spoštljivo pomagamo premostiti ovire na poti do uspeha. Verjemite – vredno je.
Vendarle bodo ti otroci, učenci in dijaki, v bližnji ali daljni prihodnosti odločali tudi o naših usodah. Usodah posameznikov, družbe in države. Zato poziv: posredujmo jim lepa sporočila enakovrednosti, spoštovanja, razumevanja, podpore. Verjeti vanje namreč pomeni verjeti v našo skupno, lepšo prihodnost.
