Veriga dobrih ljudi

Vse več je uporabnikov, ki svoje stiske ne zmorejo zaupati strokovnim delavcem

Ljubljana, 23. 01. 2022 12.22 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 6 min
Avtor
Anita Ogulin
Komentarji
0

Prav v času, ko je delodajalec očeta znova povabil nazaj na delo, se je mama prvič onesvestila. Otroci so jo pospremili v bolnišnico, tam pa so ji po nekaj dneh preiskav ugotovili neozdravljivo bolezen. Mama ni imela osnovnega in tudi ne dodatnega zdravstvenega zavarovanja in zdravljenje je lahko nadaljevala le zaradi očeta, ki je z vrnitvijo na delo poskrbel vsaj za osnovno zavarovanje. In tedaj se je v družini začel boj za obstanek.

V zgodbah, ki sestavljajo naš vsak dan, so pogosto prisotni prizadevni strokovni sodelavci centrov za socialno delo, ki ugotovijo začetno stanje stisk posameznikov in družin ter jih v želji, da bi jim karseda učinkovito pomagali, usmerijo tudi v naše humanitarne programe Verige dobrih ljudi in Botrstvo. Vse več pa je uporabnikov, ki svoje stiske žal ne zmorejo ali ne želijo zaupati strokovnim delavcem. Nekateri so imeli v preteklosti slabo izkušnjo ali pa so obremenjeni z različnimi informacijami, največkrat pa je osnovni problem ta, da je uporabnike preprosto sram odpreti vrata strokovne institucije in prositi za kakršno koli pomoč. Prežemata jih povsem neprimeren sram in strah, da jih bo kdo prepoznal in uvidel, da jim je težko. Da jih bodo označili za lenuhe, jim pobrali vse, kar so ustvarili. Da jim bodo vzeli otroke.

Navigacija naju je pripeljala pred najmanjšo hiško v naselju. Kljub temu, da je na zasneženih okenskih policah iz cvetličnih lončkov kukalo prijazno smrečje, da je bila urejena okolica hiše še novoletno okrašena, je že zunanjost hiške poudarjala, da njen obstoj sega daleč v preteklost. Ko sva pozvonili pri vhodnih vratih, naju je presenečeno pozdravila mamica štirih mladostnikov. Prijazno naju je povabila v tesen, vendar lepo urejen predprostor, kjer je bila ob steno postavljena peč na drva, ki je ogrevala praktično celotno hiško. Iz tega majhnega prostora so bile speljane nestabilne stopnice v »podstreho«, kjer se nahaja spalni del za vso družino. Veži je sledil odprt prostor, ki družini služi kot jedilnica ter dnevni in delovni prostor za učenje otrok. Dvoje vrat, ki so bila zaradi ogrevanja tudi odprta, je vodilo v utesnjeno kuhinjo in WC. V njih je bila nameščena rabljena oprema, ki sta jo starša pred dobrima dvema letoma brezplačno pridobila. Vsi prostori so bili sijoče pospravljeni – nikjer nobene navlake perila ali stvari, ki bi naznanjale močno obljudeno hiško ... 

Starša sta povedala, da sta mnogo let varčevala, vendar sta morala na koncu kljub temu poseči po stanovanjskem kreditu, da je bilo dovolj za nakup zapuščene hiške. Ki sta jo, skupaj z otroki, sama delno popravila, zamenjala napeljavo, jo prebelila in celo položila nova tla. Pred vselitvijo so živeli v majhnem najemniškem stanovanju, čisto na drugem koncu države. Oba starša sta ves čas pridno delala, oče kot pek, mama pa kot kozmetičarka. Zaslužek obeh je bil povprečen, toda življenjski stroški in izobraževanje štirih izjemno pridnih otrok so jim predstavljali velik strošek. Zato je varčevanje trajalo kar dve desetletji. Dolg zaradi nakupa skromnega doma je nazadnje posegel tudi v njihovo življenje. Da bi ga lahko redno odplačevali in kupovali še material za vzdrževanje hiške, so varčevali pri prehrani, oblačilih in vsem, kar se je dalo. Vajena varčevanja sta starša težko sprejela, da ne zmorejo mesečno prihraniti niti 50 evrov za primer, če pride kaj nepredvidenega. Živeli so skromno, a lepo, saj so se v novem starem domu počutili zares dobro. In prav ko so želeli spoznavati sosesko in ljudi v njej, je našo deželo zajela epidemija, ki so jo spremljali izredni ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa. 

Oba starša sta naenkrat ostala brez dela. Verjela sta, da le za kratek čas. Žal pa nista imela sredstev, da bi opremila otroke z računalniki za spremljanje pouka na daljavo in uredila priključek na internetno povezavo. Otroci niso niti poznali vseh sošolcev in učiteljev, saj so se v okolico preselili dober mesec dni pred popolnim zaprtjem države. Zadrega je bila za družino zares velika. Oba starša sta iskala zaposlitev ali delo, ki bi družini omogočilo sredstva za preživetje, saj delodajalca obeh staršev nista zmogla pomoči zaposlencem, ki sta jih odpustila.

Anita Ogulin je dolgoletna prostovoljka, človekoljubka, humanitarka in borka, ki živi za zgodbe, ki jih piše življenje. Je čutna, a hkrati energična ženska, ki črpa moč iz svoje družine in narave, je mati dveh otrok in babica dvema vnukoma. Ni ji vseeno, v kakšni družbi živimo in za to, da bi se svet spreminjal na bolje, se vsak dan goreče trudi. Utrinke svojih dni zapisuje v dnevnik za našo spletno stran.

Mama je že dolgo pred tem čutila, da postaja vse bolj utrujena, vendar je v zanosu selitve svoje težave pripisovala večjim delovnim obremenitvam. Prav v času, ko je delodajalec očeta znova povabil nazaj na delo, se je mama prvič onesvestila. Otroci so jo pospremili v bolnišnico, tam pa so ji po nekaj dneh preiskav ugotovili neozdravljivo bolezen. Mama ni imela osnovnega in tudi ne dodatnega zdravstvenega zavarovanja in zdravljenje je lahko nadaljevala le zaradi očeta, ki je z vrnitvijo na delo poskrbel vsaj za osnovno zavarovanje. In tedaj se je v družini začel boj za obstanek. 

Zaradi sramu so v novem okolju, kjer kot družina še niso vzpostavili tesnejših medsosedskih odnosov in so bili brez vseh svojcev, ki bi jim lahko priskočili na pomoč, več mesecev skrivali svojo stisko in trpeli za zaprtimi vrati svojega doma. Nato pa se je oče le opogumil in delodajalcu zaupal, da se je njegova družina znašla v kritičnem stanju. In tedaj je bila usmerjena tudi v naše podporne programe. 

Vključitev družine v Verigo dobrih ljudi s celostno podporo, pa vseh štirih otrok v program Botrstvo in sodelovanje s pristojnim Centrom za socialno delo, je družini v vsestranski stiski pred več meseci ponudila vso potrebno podporo za reševanje težke situacije. 

Anita Ogulin
Anita Ogulin FOTO: Simon Pintar

Ob najinem tokratnem obisku so bili zbrani ob mamici vsi otroci. Najstarejši je že prizadeven študent, drugi zaključuje strokovno šolo in jo želi nadaljevati ob delu, da bi lahko pomagal preskrbeti družino. Tretji otrok obiskuje tretji letnik gimnazije, kjer prejema najboljše ocene. Najmlajši pa je tik pred zaključkom osnovne šole. Povezani so in radi se imajo. Vsi otroci so lepo sprejeti tudi med novimi sošolci in ustvarjajo prijateljstva z vrstniki iz okolja, kjer živijo. Mamino zdravljenje in blaženje simptomov poteka uspešno, zato kljub bolezni že išče primerno zaposlitev, da bi tudi sama pripomogla k izboljšanju situacije. 

Dogovorili smo se, da z začetno pomočjo pred meseci nadaljujemo. Mami in očetu bomo takoj poravnali znova nastale dolgove dodatnega zdravstvenega zavarovanja in jim nekaj mesecev pomagali pri plačilu življenjskih stroškov. Ker zime in nizkih temperatur še ni konec, bomo družini pomagali tudi pri nakupu kurjave. Srednješolki bomo poleg Botrstva omogočili še štipendijo, da bo zmogla dodatne stroške izobraževanja. Vse otroke pa bomo vključili v prostočasne dejavnosti, kjer se bodo lahko družili s svojimi vrstniki in razvijali močna področja ter izkusili nova doživetja. 

Vse družine, ki sva jih obiskali tisti dan, so svojo stisko prikrivale ter se, prežete s sramom in samoobtoževanjem, z nastalo situacijo soočale same. S tem pa se pogreznile v globoko revščino, bolezni, hkrati pa še v razkroj medosebnih odnosov. In prav vsaka od njih bi lažje premagovala zares velike težave, če bi se pravočasno obrnila po pomoč. Zato večkrat poudarjamo, kako zelo pomembno je čim prej poiskati pomoč, ko se kdor koli znajde v stiski. Kajti dolgotrajno poglobljeno stisko in revščino je mnogo težje učinkovito reševati. Zato, kot že mnogokrat, tudi tokrat poziv! Če se znajdete v nenadnih težavah, pa jih ne zmorete rešiti sami, ne sramujte se jih, ne skrivajte jih, pač pa se takoj, ko nastanejo, obrnite na strokovne institucije in organizacije, ki bodo razumele stisko in nudile ustrezno podporo in pomoč.

Veriga dobrih ljudi
  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1