Zaničevanje in zasramovanje v razredu lahko puščata hude notranje posledice otroku, ki ga sošolci odrivajo na rob. Družinski terapevt Andrej Omulec o strategijah, ki lahko omilijo občutke brezupa in zavrženosti.
OGLAS
Doživljanje zasmehovanja je za otroka, ki se še ne more sam umiriti, zelo stresen položaj.FOTO: Thinkstock
"Še mi odrasli želimo imeti neki stik, želimo imeti nekaj prijateljev, kaj šele otroci."
Pogovarjali pa smo se tudi o tem, kako je mogoče posledice otroške krutosti omiliti: "Zagotovo je to situacija, ki je za otroke zelo stresna, ker povzroča ogromno občutkov sramu, ogromno občutkov ponižanja. Občutkov, da je otrok zapostavljen, da nima prijateljev, ki bi mu stali ob strani. Še mi odrasli želimo imeti nek stik, želimo imeti nekaj prijateljev, kaj šele otroci. Če otrok tega nima, se v sebi lahko čuti do kraja zavrženega, do kraja odrinjenega. Predstavljajte si samo to: vsi otroci gredo lahko po sendvič v trgovino, eden pa ne more, že zgolj s tega vidika je postavljen na stranski tir."
Andrej Omulec je družinski terapevt, ki sodeluje tudi z ZPM Ljubljana Moste Polje in pomaga otrokom v stiskah zaradi revščine.FOTO: POP TV
Učitelji imajo moč
Otroci, ki se znajdejo v takem položaju, se lahko odzivajo zelo različno, pravi Omulec: "Lahko je v razredu pretirano živahen, lahko je pa čisto zaprt vase. V tem primeru vse tiste grozne občutke, ki jih doživlja v okolici in doma, potlači vase, z njimi živi in se z njimi ukvarja v sebi, kar je definitivno dosti slabše, kot če jih pokaže. Otroci namreč nimajo te možnosti, da bi sebe umirili, še mi starejši nimamo dostikrat te možnosti, da bi sami sebe umirili, kaj šele otrok! In gotovo on takrat potrebuje odraslo osebo, da mu pri tem pomaga, da ga umiri."
"Včasih kateri od otrok reče, da bi se kar ubil in takrat je to treba jemati skrajno resno, saj otroci še nimajo izoblikovanega tega notranjega občutka za smrt in se to tudi lahko zgodi."
Velika moč je v rokah učitelja, ki lahko s pravim in pravočasnim posredovanjem prepreči, da bi vrstniško nasilje izbruhnilo. "Učiteljica lahko v razredu vse ostale otroke umiri, jim razloži situacijo. Enako je v primeru, če je v razredu invaliden otrok. Če jim to razloži, otroci te stvari hitro sprejmejo, majhni otroci še sploh. Za njih je to povsem normalna situacija. Če pa se zadeve ne umiri, ampak pusti, da se stopnjuje, lahko pride do skrajnosti. Včasih kateri od otrok reče, da bi se kar ubil in takrat je to treba jemati skrajno resno, saj otroci še nimajo izoblikovanega tega notranjega občutka za smrt in se to tudi lahko zgodi."
Občutek normalnosti je nujen
"Pomembno je tudi, da starši pravilno pristopijo, da najprej ozavestijo v sebi, da resda nimajo toliko denarja kot kdo drug, ampak da to ne pomeni, da otrok v teh družinah ne more biti srečen. Kvečjemu obratno. Zagotovo je lahko srečen, ampak je definitvno pomembno, da starš: oče ali mama, umiri otroka in mu razloži, da si ne morejo privoščiti nekega telefona, da nekih stvari ne more dobiti. Otroci hitro razumejo te stvari. Poglejmo majhne otroke, ko jih peljemo v park in se grejo igrat. Vzamejo palico in se z njo igrajo ali kamen in se igrajo z njim. Otroci ne potrebujejo ne vem kakšnih igrač za svoj razvoj in svojo srečo."
"Ne pomeni, da otrok v revnejši družini ne more biti srečen. Kvečjemu obratno, zagotovo je lahko srečen," poudarja Omulec.FOTO: Thinkstock
Je pa za srečo otroka nujen občutek sprejetosti in normalnosti. Letovanja, kot so denimo smučanje v Kranjski Gori, poletne počitnice in tabori za otroke iz socialno ogroženih družin, so lahko izjemno močno orodje, ki otrokom vrne izgubljen občutek samospoštovanja. "Organizacije, kot je ZPM Ljubljana Moste Polje delajo ogromno dobrega, saj dajejo otrokom občutek, da so lahko nekje sprejeti, da so lahko srečni. Tam so učitelji, ki so strokovno podkovani in jim pridejo naproti. In taki ’helijevi balončki’ dobrega lahko otrokom še pozneje v življenju pomagajo, da preidejo najtežje čeri življenja."
"Še čez veliko let se spomniš učiteljice iz prvega razreda, kako si se tam pri njej počutil, spomniš se učitelja, ki te je spoštoval in spomniš se učitelja, ki te je sovražil."
Ko otrok doživi nekaj dobrega, kar sicer pogreša med svojimi sošolci, tega po Omulčevih besedah ne pozabi kar tako: "Naši možgani si zapomnijo učiteljico, ki je bila tam za nas, ki nam je dala eno vrednost, eno dostojanstvo. To so takšne minimalne stvari, ki lahko otroku resno pomagajo in mu dajo čisto drugačno samopodobo in samozavest. Otrok vidi, da ne gledajo vsi enako nanj, da je z njim nekaj narobe. Dajo občutek, da si normalen, da si na nek način sprejet, dajo ti ljubezen. To je nekaj največjega, kar te organizacije lahko naredijo za te otroke. Da se ti otroci udeležujejo teh taborov, to je za njih gotovo eden od največjih darov."
"Vedno se spomniš učiteljev, ki so delali dobro."FOTO: POP TV
Spomini na to, kako smo se počutili
Omulec je prepričan, da je po slovenskih šolah ogromno dobrih učiteljev, ki so dovolj empatični, da znajo pomagati otrokom, ko se ti znajdejo v življenjskih stiskah. "Vedno znova apeliramo na učitelje, naj pridejo tem otrokom naproti, jim dajo občutek pripadnosti, vrednosti, spoštovanja, ljubezni. Če pogledamo globlje: kaj pa mi vsi odnesemo iz osnovnih šol. Občutke, kajne? Še čez veliko let se spomniš učiteljice iz prvega razreda, kako si se tam pri njej počutil, spomniš se učitelja, ki te je spoštoval in spomniš se učitelja, ki te je sovražil, kot temu rečemo. Teh stvari se vedno spomnimo, pozabimo pa kup informacij, ki jih dobimo v šoli. Te občutke pa vedno nosiš v sebi. Vedno se spomniš učiteljev, ki so delali dobro in so ti dali neko spoštovanje in jih globoko v sebi vedno spoštuješ."
Kam po pomoč?
Veriga dobrih ljudi pod okriljem ZPM Ljubljana Moste Polje družinam z mladoletnimi otroki omogoča tudi psihoterapevtsko pomoč. Ta je v najhujših stiskah izjemnega pomena, tako za otroke kot njihove starše. Do pomoči lahko poskušamo priti preko šolske svetovalne službe ali učitelja, ki mu otrok zaupa. V primeru vrstniškega nasilja se lahko starši ali otrok obrnejo tudi na brezplačen SOS telefon (080 11 55) Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. V okviru Zveze prijateljev mladine Slovenije deluje TOM telefon za otroke in mladostnike, kjer so otrokom in mladostnikom svetovalci dosegljivi na brezplačni številki 116111 vsak dan med 12. in 20. uro.
Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.
ljudje so večinoma luzerji od rojstva do smrti... polni bede, favšije, zagrenjenosti, omejenosti... težko danes najdeš kakega zares normalnega, zrelega, razvitega človeka... in ne verjamem da se bo kaj dosti spremenilo dokler človeška vrsta končno ne izumre.
Saj včasih ni bilo nič drugače. Še slabše je bilo saj so še učitelji gledali siromake postrani. Pa nikoli ni dobil takšne ocene kot otrok od bogataša, pa je lahko petkrat več znal. Bogatuni so nosili na roditeljske sestanke košare, siromak pa je dobil kakšno s palico ali pa za tasladke.
Kdaj ste hodili v osnovno šolo? Sama sem začela 1946, 4 razredi osnovne šole in 8 razredov gimnazije z maturo 1958. NIKOLI in nikdar učiteljem v šolo ni prinesel ničesar od tega, kar ste napisali. Iz enostavnega razloga: VSI smo bili enako revni (in podhranjeni).
Verjamem oziroma predvidevam, da se je takšen način podkupovanja učiteljev začel, ko so se razlike v denarju in imetju (avtomobili) začele enormno večati. To pa pade v čas po osamosvojitvi...
NE poznam v SLO organizacije, ki bi ZARES tako veliko naredila za revnega in nemočnega otroka, človeka v SLO. . . . . . . . ! Vsaka vam čast VERIGA¨! Rada doniram kolikor pač lahko, vedno vem, da gre v prave roke!!!!! Anita OGULIN, Jani MUHIČ in še nekaj njih . . . . . . . . HVALA VAM!, kajti najbolj me osreči, ko lahko pomagam revnemu, nemočnemu otroku!!!!!!
ina5758 ........Hvala za lep in pameten komentar , sam sem mnenja , da je treba ravno v šolah poskrbeti za čim večjo enakost , to pa je vse od uniform pa do enotnih učbenikov , zvezkov oziroma do najmanjših podrobnosti . S tem se potem tudi ,da uvesti disciplino in seveda več pravic učiteljem in tako naprej . Ko sem bil na Japonskem sem pa izvedel , da se otroci prvi dve leti učijo izključno spoštovanje , do starejših oziroma ,do vsega kar človek z zdravo pametjo mora spoštovati in moram reči ,da so me Japonci v pozitivnem odnosu do soljudi in do vsega navdušili , čeprav jih v filmih včasih prikazujejo povsem drugače.➕➕➕➕➕👍
Starejši ljudje vedo povedati veliko zgodb, kako so bili zaničevani in pretepeni, ko so hodili v šolo. Vendar, takrat ne toliko od sošolcev, kakor od učiteljev, ki so pri sebi lahko imeli palico, koruzo v kotu za klečanje in roke za lasanje! Poleg tega še zelo krivično ocenjevanje! Otroci malo bolj bogatih staršev so imeli privilegije, dobivali boljše ocene, čeprav so vsi znali oceniti, da je na primer nekdo iz revne družine lepše bral ali pisal od bogatuna. To so bile krivice in nedopustna dejanja, ki se ti vlečejo skozi življenje in jih nikoli ne pozabiš. V današnjih časih pa je vse več vrstniškega nasilja, zasmehovanja in zapostavljanja. In temu je res potrebno narediti konec!
Vse je preveč pomehkužen, tudi njihovi starši so mehkužci, iščejo same ugodnosti za svoje sončke, kako se pa spopasti z sošolci in svetu, v katerem živijo, pa skrbijo ti pomehkuženi starši z odvetniki.
Razred ima odlicno priloznost za razvoj vecje socialnosti. Da pokazejo sosolcu razumevanje, da so prijazni z njim, da so neka opora. V casu moje osnovne sole smo neprimerno bolj sodelovali kot skupnost ucencev v razredu. Ce je kdo zbolel, so bili sosolci tisti, ki so povedali, zakaj nekoga ni. Pogovorili smo se, kdo ga gre obiskat, kdo mu bo nesel zvezke... Ni bilo treba starsem klicarit v solo, vse smo uredili otroci sami. Sedaj je vsak dan vec revnih in jih tudi bo vsak dan vec. Tempo zivljenja pa si mi sami usmerjamo v kapitalisticno materialisticnj individualizem, kjer ni vec vazen clovek, ampak "vec, najvec, najboljse".
Sebe sploh ne vidimo vec v pravi luci. Ce pomislim, kako smo se vcasih smejali japonskim turistom, ki so samo fotkali, kjerkoli so se pojavili-se zavedate, da smo sedaj MI taksni? Stran od zivljenja smo, pa za tako napredne se imamo.
Kaj takega počnejo lahko samo otrokom staršev brez hrbtenice , tistim ki prestrašene verjamejo v nek human šolski sistem. Torej kako pomagati? enostavno! najprej premikastiti tistega , ki to počne tvojemu otroku, nato pa še vso njegovo ožjo familijo če ima kaj proti. Garantiram, bo takoj mir!
Frane Šajn.....Si hotel povedati , da nekateri prebivalci na predvsem na območju Novega Mesta tak način že uporabljajo in nimajo prav nobenih težav z revščino pa tudi z učitelji in policijo ne. Morda pa si ti tudi del te populacije kaj jaz vem , meni to ne bi prišlo na misel . meni osebno v teh primerih pridejo na misel šolske uniforme in primerna šolska vzgoja ,ki bo temeljila na učenju spoštovanja do drugačnih ljudi in do javne in zasebne lastnine in do živali in to vsaj pri dve leti osnovne šole , pa tudi ,če se ničesar drugega ne učijo recimo od 5 pa do 7 leta starosti.
Oprosti, ampak nakladaš na polno. Nismo še slišali ne brali o primeru, da bi kdo od staršev nabunkal bulije, pa čeprav bi zaslužili. Ker boš s tem otroku sporočil le, da sam ne more nič, da se bo ati postavil zanj. Otroka vzgajam po principu, da morata biti prijazna in spoštljiva do sošolcev in se trudim, da veliko časa preživita v družbi otrok z različnimi statusi in se učita deliti svoje igrače. Obenem vesta, da ob nasilju in nadlegovanju dvakrat glasno povesta, da jima ni všeč, če ne zaleže patretjič ne rečeta nič ampak imata zeleno luč za ostrejše postopanje. In to tudi znata
KOMENTARJI (12)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.