To je dan, ko nas družine lahko obiščejo nenapovedano, podporo sicer nudimo vsak dan po telefonu in prek e-pošte, a izkušnje pri našem delu kažejo, da je v obdobju človekove stiske osebni stik velikega pomena, tudi za nas, ki družinam pomagamo pri načrtovanju reševanja situacije.
Večina družin se ob nenadnih spremembah mesečnih prihodkov ali odhodkov najprej sooči z vprašanjem, ali plačati položnice ali kupiti hrano, saj sredstev ni dovolj za oboje. Kolobarjenje s plačilom položnic poglablja stisko in lahko traja v nedogled. Na zeleno vejo je vse prevečkrat težko splezati, še posebno če za to nimaš moči ali še slabše, če za to nimaš veje, za katero bi se prijel. Vse pogosteje se dogaja, da kolobarjenje porabe družinskih prihodkov prekine nepredviden izredni strošek, ki družino potisne iz praga revščine v revščino. Ni ga človeka, ki ga take življenjske situacije ne bi spravile v stisko, ki ni samo finančna oz. materialna, ampak tudi duševna. Ravno ta je tista, ki mnoge ohromi do mere, da ne zmorejo pravočasno poiskati pomoči. Vrtenje v krogu z nenehnim neuspešnim iskanjem ustreznih rešitev stiske le še poglablja. To so trenutki, ko ljudje potrebujejo drug drugega, najbližjega. Srečni so tisti, ki so obkroženi z ljudmi, ki prepoznajo in slišijo njihove težave ter jim pri tem pomagajo, pa čeprav samo z razumevanjem ali še bolje: z ustreznim usmerjanjem. Hudo je, ko ljudje nimajo nikogar, ki bi mu svoje stiske zaupali, bodisi ker nimajo nikogar, ki bi mu lahko take težave zaupali, bodisi ker se sramujejo svoje stiske, ki jih obdaja z občutkom nesposobnosti in manjvrednosti. Ko se s starši ob vključitvi v program Veriga dobrih ljudi srečam prvič, bi lahko namesto njih odgovorila na eno izmed prvih mojih vprašanj: "Kako ste?" Odgovor je vedno enak: "Nikoli si nisem mislil/a, da bom moral/a kdaj zaprositi za pomoč. Saj vem, da so drugi, ki so bolj potrebni pomoči. Pa saj ni tako hudo, ampak..." Temu uvodu pogosto sledi stoično opisovanje hudih stisk, da se poslušalcu zraven ježi koža. Po opisu situacije, ki pripomore k ustreznemu dodeljevanju pomoči, vedno povprašam o njihovem počutju: "Kako se pa počutite ob vsem tem?" Večina jih odgovori s solzami, nekateri povejo, da si ne upajo razmišljati o tem, tudi terapevtska svetovanja pogosto zavrnejo zaradi bojazni, da bi jim to, kot pravijo sami, vzelo moč za spopadanje s hudimi težavami.
Na začetku letošnjega poletja je na razgovor ob vključitvi v naš program prišla mamica, ki živi sama z dvema otrokoma, z očetom nimata stikov, tudi preživnine jima ni plačeval, zato jo družina sedaj prejema od preživninskega sklada. Vstopila je objokana. Najprej je izrazila svoj sram, da je zaprosila za humanitarno pomoč, saj meni, da je pomoč namenjena tistim, ki so brezposelni in bolni. Sama je zaposlena, a jo povišanje cen močno obremenjuje. Pred letom dni je z občasno izredno finančno pomočjo centra za socialno delo in drugimi rednimi mesečnimi prihodki ter z doslednim razporejanjem finančnih sredstev zmogla redno plačevati mesečne stroške. Priboljškov, kot je poimenovala živalski vrt, kino in druge aktivnosti, ki pozitivno vplivajo na razvoj otrok, že takrat ni zmogla, sedaj so te stvari postale še bolj nedostopne. Na družinskih počitnicah niso bili že tri leta. Navadila se je na izmenjujoče plačevanje položnic, pri čemer vsak mesec kakšne od manj pomembnih, kot pravi tistim, zaradi katerih ne bo ogrožena njihova eksistenca, izpusti. Pove, da najlažje preračunava s stroški nakupa hrane, pravi, da je bolje biti brez kakšnega obroka kot strehe nad glavo. Zaveda se, da zamujanje s plačili položnic vodi v vse višje stroške, v najslabšem primeru do deložacij. O drugem stanovanju z bolj ugodno najemnino že dolgo več ne razmišlja, saj je stanovanjska problematika skoraj nevzdržna. Otroka rasteta, potrebujeta nova oblačila za jesen, takrat ju bo potrebno opremiti tudi z dragimi šolskimi potrebščinami, pri tem se pošali, da vsaka šola nekaj stane. S poletjem se sicer mesečni obratovalni stroški na račun ogrevanja in manjše porabe drugih energentov nekoliko znižajo, vendar se povišajo stroški hrane, ki so v času šolskega leta zaradi šolskih subvencioniranih obrokov nižji.
Mama je tik pred najinim srečanjem opazila, da ji je podjetje, v katerem je zaposlena, brez utemeljitve izplačalo nižjo plačo. Solz ni zmogla nadzorovati. Dejstvo o znižanju že tako nizkega prihodka jo je istočasno žalostilo, jezilo, frustriralo in strašilo pred nepredvidljivo prihodnostjo. Bo morala čez noč poiskati drugo zaposlitev? Kdaj in kako bo rešila nastali problem? Ga bo sploh lahko? Bo pravici zadoščeno? Materialna ogroženost družine se je tako čez noč še poslabšala. Glede na prejemanje minimalne plače je upravičena do izredne denarne pomoči, ki bo nekoliko razbremenila finančno nestabilno obdobje, a pomoč potrebuje takoj. Skupaj sva naredili načrt reševanja situacije, v katerega je bila vključena materialna pomoč v obliki hrane in higienskih pripomočkov za razbremenitev družinskih prihodkov, termin za terapevtsko svetovanje, ki ji bo pomagalo pri duševnih stiskah, ki ji povzročajo vse večje težave z anksioznostjo, in brezplačno pravno pomoč za reševanje težav z delodajalcem. Dobila bo nekaj finančne pomoči za premostitev trenutnih finančnih težav, otroke bomo vključili na brezplačno letovanje in ju opremili z vsemi potrebnimi šolskimi potrebščinami, ki ju mama sama ne bi zmogla kupiti.
Poskušala sem razbremeniti mamin sram pred tem, da se je obrnila s prošnjo za pomoč na naš program, povem ji, da je v naših programih med vsemi vključenimi družinami že 70 odstotkov takih, ki so delovno aktivne. Ostalih 30 odstotkov družin zaradi utemeljenih razlogov ni v delovnem razmerju, med njimi so na primer zaradi zdravstvenih težav za delo nezmožni starši. Mama me je zaprepadeno gledala in z obupanimi besedami vprašala: "Zakaj pa o tem nihče ne govori!?" Vrnili sva se na njene prve besede pogovora, ko je dejala: "Saj vem, da so drugi, ki so bolj potrebni pomoči..." Pred otrokoma zaskrbljenost skriva, vendar večkrat neuspešno. Nedavno je njen sin svoji mlajši sestrici rekel, naj ne prosi mame za nakup krofa, ker so revni. Mamo so besede razžalostile in ohromile, kajti kljub temu, da jima ne more omogočiti stvari, ki se niti ne smatrajo kot nadstandardne, nikoli niti za trenutek ni pomislila, da so revni. Ves čas je menila, da je situacija prehodna. Tudi v času najinega pogovora je vsa v solzah trdila, da potrebuje pomoč samo za kratek čas, da najde dolgoročno rešitev za njihove težave in prepreči, da bi se stanje poslabšalo.
Zgodb, kot je njena, je veliko. Skrbi nas, da jih je mnogo več, kot si lahko predstavljamo, še bolj pa nas skrbi, da jih bo glede na trenutno draginjo na vseh področjih vse več. Ob vseh zgodbah družin, ki se zaradi različnih težav obrnejo na nas, sem vesela, da v takih trenutkih v sklopu programa Veriga dobrih ljudi zmoremo družinam ponuditi celostno podporo, ki se vedno znova kaže za najbolj učinkovito. Vse redkeje pomagamo samo materialno, za uspešno reševanje težav je ključna strokovna podpora in usmerjanje tako na psihosocialnem kot tudi pravnem področju. Včasih ljudem pomaga samo ustrezna usmeritev, ki so jo bili pred nastalo stisko sposobni sami poiskati, stiska pa, kot radi rečemo, človeka ohromi in takrat ljudje pogosto ne vidijo tudi najbolj očitne rešitve. Pomoč je tudi razumevanje ljudi brez obsojanja, še posebej ko ne poznamo ozadja zgodbe, ki jo lahko predstavljajo družbena omrežja ali njim podobne nepreverjene govorice. Če požara ne znamo ali ne zmoremo pogasiti sami, ne iščimo krivca za nastanek požara, ampak poiščimo ali pokličimo pomoč.
Skozi leta delovanja si prizadevamo, da bi družinam, ki se znajdejo v stiski, lahko pomagali pri preprečevanju poglabljanja težav in z njimi povezanih stisk, pri tem pa opozarjali širšo družbo na aktualno problematiko, ki zadeva vse nas. Z Verigo dobrih ljudi verjamemo v dobro ljudi in v to, da bomo s povezovanjem, razumevanjem in strpnostjo drug do drugega zmanjšali še vedno močno stigmatizirano revščino mnogih obrazov, ki zaradi sramu prepogosto ostane skrita za štirimi stenami.
