Bil je eden izmed prvih letošnjih poletnih dni. Zrak je bil težak in soparen, sonce pa neusmiljeno pripekalo. Ko sva se s sodelavko pripeljali pred hišo, naju je kljub vročini z velikim, a utrujenim nasmehom sprejela mama in naju povabila noter.
Popeljala naju je skozi vežo, kjer je bilo močno čutiti vlago, in tiho pripomnila, da jih sanacija še čaka, a za to trenutno nimajo niti evra. Kljub temu da je hiša pospravljena in urejena z veliko mero ljubezni, je bilo videti, da je pohištvo že zelo dotrajano. Usedle smo se za kuhinjsko mizo, nato pa je mama počasi začela pripovedovati njihovo zgodbo.
Pomagati družini se je zdelo samoumevno
Še pred nekaj leti so bili povsem običajna in srečna štiričlanska družina. Nato jih je plaz nepričakovanih dogodkov pahnil v globoko stisko. Po smrti moževe mame je tast predlagal skupni nakup starejše hiše, da bi lažje skrbeli za njegovega odraslega sina z motnjo v duševnem razvoju. Ker sta dobrosrčna starša želela pomagati in družini stati ob strani, sta predlog sprejela ter za nakup hiše vzela kredit, svoj delež pa je s kreditom financiral tudi tast. Na žalost je ta kmalu zatem nepričakovano umrl, z njegovo smrtjo pa je na njuna ramena poleg lastnega padlo tudi odplačevanje njegovega kredita.
Starša sta prevzela skrb za moževega brata. Ker sta bila zaradi službenih obveznosti težko kos njegovim potrebam po stalnem nadzoru in pomoči, sta ga namestila v ustrezno ustanovo, od koder se vsak konec tedna vrača domov. Kmalu zatem očetu niso podaljšali pogodbe o zaposlitvi, s čimer je družina izgubila še zadnji kanček upanja na izboljšanje svojega položaja. To je bil udarec, ki jih je dokončno potisnil v globoko finančno stisko in začaran krog nezmožnosti rednega plačevanja položnic.
Otroka sta razlog, da ne obupata
Lansko leto je mamo vse skupaj povsem zlomilo. "Bilo je res hudo," je priznala z glasom, polnim bolečine. Pojavile so se ji hude alergije, težave z zobmi in popolna izčrpanost. Zdaj počasi okreva. Bolniški stalež je že zaključila in z vsakim dnem je močnejša.
Ko sva jo povprašali o otrocih, se ji je obraz v trenutku razsvetlil. "Tako pridna sta, prava mala borca," je rekla z mešanico ponosa in bolečine. Oba sta učno in športno uspešna. Starejša hčerka bo čez poletje delala, čeprav jo čaka operacija kolena, jeseni pa začenja prvi letnik srednje šole. Mlajši sin se zelo veseli počitnic, saj bo šel na dve letovanji, za katera je mama prejela odobreno subvencijo plačila.
A za tem otroškim veseljem se skriva težka resničnost. Otroka, ki sta bila nekoč bolj izbirčna pri hrani, sta se zdaj navadila na preproste palačinke in šmorn. "Naučili smo se ceniti malenkosti, ki jih drugi jemljejo za samoumevne," je dodala mama. Na prave počitnice niso šli že vrsto let. K sreči živijo blizu reke, zato se v vročih dneh lahko ohladijo vsaj tam.
Tudi sami si nekoč želijo pomagati drugim
Prav tako je letošnje leto prineslo nekaj več upanja. Oče je našel novo zaposlitev, oba starša opravljata tudi dodatno delo med vikendi. Trdo se borita, da bi čim prej poplačala dolgove. Hkrati ju čakajo še številni izredni, a nujni stroški. Toplotna črpalka pušča, sušilni stroj ne dela, počasi odpoveduje tudi pralni stroj. V kratkem bo potrebna registracija avtomobilov, ki ju oba potrebujeta za prevoz na delo, hčerki pa bo treba kupiti dva glasbena instrumenta, saj bo začela obiskovati srednjo vzgojiteljsko šolo.
Kljub vsem težavam je družina izjemno aktivna in se trudi na vse pretege. Oba starša delata in iščeta rešitve, otroka sta skromna in odgovorna. Mamina največja želja je, da bo lahko nekoč, ko bodo izplavali iz dolgov, tudi sama pomagala drugim, ki se znajdejo v podobni stiski, saj iz lastne izkušnje ve, kako dragocena je vsaka pomoč in vsaka dobra beseda.
Ko sva se vračali domov, je z nama kljub soparni vročini ostal občutek mamine neverjetne borbenosti in upanja. Ob vseh preizkušnjah, ki jih je družina prestala, niso izgubili tistega najpomembnejšega: upanja v boljši jutri in moči, da vztrajajo tudi takrat, ko je bilo najtežje.
