'Ohraniti moraš distanco, saj te take zgodbe sicer zlomijo'

Ne le da Slovenci nimamo prave predstave, kaj je revščina, po besedah številnih članov ekipe ZPM so naše predstave o tem celo napačne. "Po naših izkušnjah in opažanjih je v družbi še vedno močno prisotna podoba revščine, kot jo prikazujejo črno-beli filmi Charlieja Chaplina oz. revščina iz obdobja po koncu 2. sv. vojne. Ljudje do revščine postajajo vse bolj nestrpni in obsojajo tiste, ki se znajdejo v stiski. Ni prav, da se vsem v stiski pritrdi ista etiketa." Živa Logar  sodeluje v humanitarnih programih Zveze prijateljev mladine, pri čemer izvaja tudi delavnice za krepitev funkcionalnosti za družine v stiski.

Kot pravi, se obraz revščine z razvojem družbe spreminja in nekatere posameznike je družba že zelo zgodaj pustila za sabo: "Brez osnovnih življenjskih znanj in spretnosti, ki jim jih ni nihče nikoli nudil, živijo svoja življenja v prepričanju, da delajo najbolje. Tukaj nastopimo mi, predvsem ko gre za starše, ki nimajo znanj, da bi svojim otrokom omogočili boljše življenje in jim pokazali pot iz revščine, ki je že več generacij predmet dedovanja."

Gala Kruder, ki kot študentka pomaga pri vnašanju vlog prosilcev za pomoč, je ob zgodbah, ki jih sliši, pogosto pretresena. "Vsekakor me kakšna zgodba skoraj pripravi do solz, a menim, da moraš pri takšnem delu z ljudmi vseeno ohranjati neko distanco, saj te drugače takšne zgodbe lahko enostavno zlomijo."

Veriga dobrih ljudi je nujna, da povežemo tiste, ki lahko pomagajo, s tistimi, ki pomoč potrebujejo, pa meni Sabina Gašparič, koordinatorka projekta Botrstvo v Sloveniji. "Biti reven pomeni soočati se z velikimi stiskami na dnevni bazi, kaj jesti, kaj obleči, kaj res rabimo in kaj lahko še počaka, ali bomo še imeli dom konec meseca."  O revščini bi morali govoriti več, ljudi izobraziti, kakšne izzive tako življenje prinaša, in končno premagati stigmo, ki spremlja stisko. "Veliko ljudi si ne predstavlja, kaj točno pomeni biti reven in da je na pragu revščine marsikdo, ki je redno zaposlen, pa ga slaba plača ali odsotnost z dela zaradi bolezni sili v revščino," opozarja Sanja Cvitić, ki je običajno prvi stik z ljudmi, ki na ZPM pridejo po pomoč. A ker imamo Slovenci tako odklonilen odnos do sočloveka v stiski, se ljudje, ki potrebujejo pomoč, skrivajo, namesto da bi za pomoč pravočasno zaprosili. "Več kot bi se govorilo o revščini, bolj bi jo ljudje prepoznali in posledično bi se jih več odločilo pomagati."

Temu pritrjuje tudi Neža Janež, ki je še študentka in pomaga pri administraciji v humanitarnih programih: "Ljudje, ki živijo v revščini, že tako ali tako doživljajo hude stiske zaradi situacije, v kateri živijo, ne potrebujejo še dodatnih pritiskov družbe. Zdi se mi, da je splošno prepričanje ljudi o revščini tako, da se njim pa že ne more zgoditi – ampak se lahko."

Opisuje zgodbo družine, ki jo je kriza prizadela leta 2008 in so starši ostali brez službe: "Prodati so morali vse, kar so lahko, se preseliti, hrane kar naenkrat ni bilo dovolj oziroma je bila vedno enaka, saj so postali odvisni od paketov prehrane. Življenje se jim je obrnilo na glavo. S pomočjo humanitarnih organizacij so prebrodili težko obdobje. Starši so dobili novo službo, kmalu za tem pa je bila tudi hči dovolj stara, da je začela delati in tako pomagala. Danes živijo povsem normalno življenje." Take zgodbe so dokaz, da pomoč, če je pravočasna, lahko na videz povsem nemogoče razmere znova obrne na bolje. "Veliko je takih zgodb," dodaja Živa Logar. "Triumf! Zelena luč našemu delu. Vse spet dobi še večji smisel. Če se še kdaj srečamo ali se oni sami spomnijo na nas in nas obiščejo ali pa jih zaradi kakšnega sodelovanja še naprej srečujemo, so to trenutki obojestranskega veselja, ki nas vse spravi v dobro voljo in tudi do solz sreče."

Dodatne informacije na info@dobri-ljudje.si