Od preživelih so v bolnišnico sprejeli osemnajst ponesrečencev, od tega so bili trije v dobrem fizičnem in psihičnem stanju, zato so jih že odpustili. Tako se zdravi še 15 ljudi, ki pa niso bili vsi na vlaku. Vse zaskrbljuje grozljivo dejstvo, da je umrla večina smučarjev na vlaku. To je dokaz, da niso imeli možnosti za rešitev. Upravljalci ponavljajo, da je bila železnica sodobna in varna, čeprav v predoru ni bilo gasilnih aparatov. Prve informacije medijev o nesreči so bile nejasne zaradi nepoznavanja smučišča. Smučišče je ledeniški plato pod vrhom Kitz, smučanje v dolino pa zaradi prepadnega roba ni možno. Zaradi tega tudi podzemna železniška povezava. Delovanje te je podobno nihalki. Medtem ko se spodnja vlakovna kompozicija vzpenja skozi tunel navzgor, se zgornja simetrično spušča navzdol. Na sredini je tunel razširjen, da se kompoziciji lahko srečata. V trenutku nesreče je bila spodnja kompozicija 600 metrov od spodnjega vhoda, zgornja pa tudi na začetku zgornjega kraka.
Dvanajst smučarjev v zadnjem delu kompozicije se je rešilo zaradi hitrega reagiranja. Po nepotrjenih informacijah so razbili zadnji del in se prebili do spodnjega izhoda predora. Verjetnost, da bi oni znali kaj bolj točno povedati kaj se je zgodilo je majhna. Kar se je dogajalo z ostalimi je grozljivo. Vlak se je ob pokanju jeklenih vrvi ustavil. Kompozicija je bila polna, smučarji so zaradi gneče stali. Nastala je panika in prerivanje, ker se, kot kaže, vrata niso avtomatsko odprla. Tudi če se je komu uspelo prebiti z vlaka v temi, ob dimu in vročini brez jasne smeri reševanja ni imel možnosti. Ves predor se je dobesedno spremenil v kamin, temperatura je dosegla 1000 stopinj. Zato je logično, da je zgorela tudi kompozicija, ki se je vračala v dolino. V tej naj bi bil le voznik, ki pa ga še niso uspeli najti.
Nekateri že opozarjajo, da je bil v vlaku mogoče vnetljiv tovor. To ni nemogoče, saj smučarji pogosto stojijo med različnimi zaboji in opremo, ki jo vozijo na smučišče. Neodgovorjenih vprašanj je vedno več: zakaj ni bilo preizkušenega gasilnega sistema, zakaj na kaj takšnega niso bili pripravljeni, zakaj potniki niti niso vedeli kam in kako se lahko rešijo.
Zobato železnico na ledenik pod Kitzsteinhornom so zgradili leta 1974. Dela so trajala dve leti in pol in bila je prva podzemna zobata železnica na svetu. Leta 94 sta na progi začeli voziti novi vlakovni kompoziciji, poimenovani ledeniški zmaj in gams. Med drugim naj bi zagotavljali tudi najvišjo možno stopnjo varnosti. Tako naj bi se vlaka v primeru kakršnekoli nevarnosti nemudoma vrnila na eno od izhodiščnih postaj, kar pa se danes ni zgodilo. Proga iz doline dobrih 900 metrov nad morsko gladino do končne postaje na višni 2450 metrov je dolga 4 kilometre. Kar 80 odstotkov poti vlak prevozi skozi predor. Pogonski agregat ima kar 2.200 konjskih moči, pot iz doline pa traja slabih 10 minut. Vožnja skozi dobre tri kilometre dolg predor v drvečem vlaku za marsikoga tudi doslej ni bila najprijetnejša izkušnja, vendar pa so smučarji gotovo zaupali zagotovilom o najsodobnejših tehničnih rešitvah in strogih varnostnih ukrepih. No, ti so tokrat, kot kaže, odpovedali na celi črti.
