Upravna enota Radovljica je zahtevo ljubljanske nadškofije zavrnila z utemeljitvijo, da gre za nepremičnine, ki predstavljajo zavarovano območje s številnimi naravnimi vrednotami in ki so na podlagi zakona o ohranjanju narave v lasti države in niso v pravnem prometu, zato se po zakonu o denacionalizaciji ne vračajo v naravi.
Na ministrstvu pa so prepričani, da bi razumevanje, da je zakon o ohranjanju narave posegel v pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev, pomenilo poseg v ustavno načelo pravne države in načelo enakosti denacionalizacijskih upravičencev, poleg tega pa bi to pomenilo tudi kršenje ustavne pravice do lastnine iz 33. člena ustave. Ta ustavni člen govori o tem, da je v naši državi zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja. Takšno stališče je po navedbah ministrstva zavzelo tudi ustavno sodišče v svojih odločbah leta 1997 in 1998.
"Odločba ministrstva o vrnitvi nekaj več kot 8000 hektarov gozdov in drugih zemljišč v TNP v naravi ljubljanski nadškofiji je vezana na tehten premislek, tudi po posvetovanju s pomembnimi pravnimi strokovnjaki v okviru vlade in njene službe za zakonodajo," je povedal minister Franc But. Kot je poudaril, obstaja jasna politična volja vlade, večine političnih strank in tudi parlamenta, da je pospešena denacionalizacija ena prednostnih nalog in da se, če je mogoče, izvede vrnitev v naravi
