Conor McPherson, po študiju filozof, je pri tridesetih med najbolj slavnimi evropskimi dramatiki in scenaristi, obenem je filmski in gledališki režiser. Ne mara konvencij, želi le pripovedovati zgodbe, skozi katere se po besedah dramaturginje predstave Darje Dominkuškaže psihosocialna podoba sveta. Pripovedovanje zgodb ima v svetu globalizacije in vdora virtualnosti tudi terapevtski pomen, saj povedati zgodbo pomeni obdržati človeško jedro. Gledalec se pri spremljanju predstave počuti kot nekakšen voyeur, je menila Dominkuševa.
Prevod je oskrbela Tina Mahkota, trenutno največja poznavalka irske književnosti, pisane v angleščini. Pri prevodu so ji, nekoliko paradoksno, največje težave delala tropičja oziroma problem, kako "prevesti" "poezijo neartikuliranega". Besedilo je prevedeno "uporabno", je dodal režiser Korun. Pri interpretaciji teksta je izpostavil potrebo po notranji, subjektivni poštenosti igralcev. "Študij je bil očiščevalen," je dodal.
Ivo Ban se veseli "eksploatacije" te predstave, v kateri se, po dolgem času, počuti "perfektno in domače". Tekst te sam pelje, je pristavil. Edina dama v kvinetetu, Saša Pavček, besedilo tudi doživlja kot izrekanje o nekih temeljnih resnicah, o duši, samoti, posmrtnem življenju.
