Naravnost sveto je skorajda tudi članstvo v tem elitnem klubu, polnopravni status jih ima vsega 375 ljudi, sem je treba prišteti še nekaj častnih gostov, zmagovalce med posamezniki - in lista je zaključena. Pravijo, da je najlažji način, da postaneš del teh izbrancev ta, da turnir preprosto osvojiš.
Zmagati v Wimbledonu pa so sanje domala vsakega tenisača. Le maloštevilnim zares tudi uspe. Pri moških je bilo v zadnjih osmih letih sedemkrat na vrhu eno in isto ime - Pete Sampras. Če zmaga še letos, bo spet pisal zgodovino, kot že ničkolikokrat doslej. Petkrat zapored je tu zmagal le še legendarni Šved Björn Borg. Pred začetkom turnirja so nekateri časniki namigovali na njegovo upokojitev, vendar je Sampras to že zanikal.
In tako kot je Pistol Pete del Wimbledona, tako tu ne gre brez šampanjca in angleških jagod, politih s smetano. Cena za sladki greh je 1,85 funtov, kar je približno 700 tolarjev. Med turnirjem jih bodo prodali okoli 27.000 kilogramov. In 12.500 steklenic šampanjca.
To so vendarle stalnice, nekaj pa je sprememb. Višji je nagradni sklad, kar 8.525.000 funtov, postavili so sistem 32-ih nosilcev in po dolgih, dolgih letih začetek igranja na osrednjem in igrišču št. 1 premaknili s 14. na 13. uro. Vse to zaradi strahu pred dežjem.
Nemalokrat si pred tako velikimi dogodki kot je Wimbledon manjše stilistične spremembe omislijo tudi glavni akterji.
Temnopolta gazela, Venus Williams, je tako predstavila najnovejšo Reebokovo teniško oblekico. Tri dni pred začetkom tretjega turnirja za grand slam v sezoni je skupaj s sponzorji v AELTC-ju (All England Lawn and Tennis Club) pripravila nostalgično obarvano modno revijo, saj so jo obkrožale profesionalne manekenke, oblečene v njene prejšnje tekmovalne drese. Sama je sicer že večkrat poudarila, da jo po koncu teniške kariere zanima modno oblikovanje, čemur je podredila tudi izobraževanje.
Novost tudi pri po mnenju predvsem ženskega dela občinstva, najlepšemu, najbolj postavnemu in najbolj prijaznemu fantu na Touru, Avstralcu Patu Rafterju. Okrog glave med dvobojem nosi rdeče črn znojni trak, s čimer zelo spominja na moštvo košarkarske lige NBA, Philadelphio 76ers. In je eden redkih, ki nosijo brado. Njegov zaščitni znak so bili sicer dolga leta lasje speti v rep, ki pa se jim je v dobrodelne namene odrekel že pozimi.
Kar je Rafter storil pred Odprtim prvenstvom Avstralije, to je zdaj ponovil njegov rojak, 20-letni Lleyton Hewitt. Bujno lasišče je namreč zamenjala zelo na kratko pobrita glava.
"Kakšne so reakcije na vašo novo pričesko?", so ga na prvi tiskovni konferenci spraševali novinarji.
Hewitt: "Sploh ne slabe."
Novinarji: "Mislite nekaj za, nekaj proti?"
Hewitt: "Ne, pravzaprav so me kar vsi pohvalili."
Novinarji: "In kako se zdaj počutite, ko pa ste vedno imeli dolge lase?"
Hewitt: "Počutim se hitrejšega."
Opravljivi angleški tisk sicer vsak dan lansira kakšno "ekskluzivno" novico. Serena Williams je na tiskovni konferenci po zmagi nad Barbaro Rittner o tem dejala: "V Angliji imajo veliko tabloidov in razumem, da se nekako morajo prodajati."
Vse in še več za boljše ratinge delajo tudi pri BBCju, takorekoč uradni turnirski televizijski postaji. Impresivna ekipa novinarjev, snemalcev in tehnikov pokriva dogajanje na vseh igriščih, letos so premierno predstavili še najnovejšo interaktivno ponudbo spremljanja teniških dvobojev. Vsi, ki so naročeni na satelitski digitalni servis, lahko vsak trenutek izbirajo med petimi različnimi dvoboji, vsakega pa BBCjev personal opremi tudi s komentarji. Prve kritike so spodbudne, še več: "To je prihodnost televizijskega športa.", pravijo.
In če za konec ugibamo, kakšna se kaže prihodnost Wimbledona? Kljub temu, da na leto odigrajo vsega šest turnirjev na travi, njihov obstoj zagotavlja prav mističnost povezana z največjim med njimi. Torej, še vedno bodo vrste na Church Roadu dolge, še vedno bodo naprodaj jagode, sodniško osebje bo še vedno napravljeno v precej staromodne komplete, še vedno bo na Wimbledonu nekaj kraljevskega in še vedno bodo za vse veljala stroga pravila.
