Zelo intimno s Flirrti

V Etno klubu Zlati zob so sedeli tako glasbeniki kot občinstvo, med katerimi ni manjkalo njihovih družinskih članov, a tudi ne njihovih največjih oboževalcev, med katerimi so bili tako predstavniki mlajše kot tudi nekoliko starejše generacije.

Flirrti so na koncertu skupno odigrali 31 na novo prearanžiranih skladb (najprej so imeli listo s kar 45 pesmimi, a so jo nato skrajšali, saj po besedah frontmana skupine in avtorja večine skladb Roka Lunačeka niso želeli 'ubiti' svojih oboževalcev) iz celotnega obdobja ustvarjanja, tako tistih, ki jih imajo radi, a jih zaradi (preveč) intimnih besedil in (pre)počasnega ritma na siceršnjih koncertih ne igrajo (Prah se povrne v prah, Horizont, Zate bi snel dol nebo), kot komade, ki jih sami nimajo tako zelo radi, jih pa zato obožuje občinstvo (Ko je ni, Prvič). Predstavili so tudi čisto svež komad Pogled čez ograjo življenja, ki je nastal le nekaj dni nazaj.

Flirrti so ta večer nastopili v razširjeni, akustični zasedbi. Na odru so se jim pridružili še kitarist Blaž Hribar, tolkalist in vokalist Sašo Kronegger, backvokalistka Vita Črepinšek in Tonka Pogačnik na violini. Imeli pa so tudi nekaj gostov. Po uri igranja so oder za dve skladbi prepustili skupini Mit, s katero se podajajo na skupno koncertno turnejo, ob zadnjem komadu Peskovnik naše mladosti pa sta se jim pridružila še glavni 'krivec' za njihovo akustično 'avanturo', Jure Longyka, ki je tudi soavtor besedila omenjene pesmi, in Miha Nemanič na ustni harmoniki.

In zakaj so se Flirrti po 18 letih obstoja sploh odločili za akustični nastop? "Akustika je del vsake skupine. Kot avtor komad najprej narediš s kitaro in vokalom. Če komad ne 'dela' na ta način, najverjetneje ne bo niti z aranžmajem, ali pa je ta tako tehnično dovršen, da nekako izzveni. Flirrt smo skupina, ki smo paradoksalni v tem smislu, da se vedno polariziramo ali smo blazno pop ali blazno rock ali blazno elektronski ali pa blazno akustični. Verjetno vsak band, ki se loteva akustike, razmišlja o tem, če bomo zdaj izpadli 'softiči', a to ne drži. Eno je namreč 'soft', eno pa intimno," nam je povedal Rok. Za sam nastop se sicer člani skupine niso prav posebej pripravljali. "Glasba je homogena stvar. To je trajalo skozi neko obdobje, ni bilo samo vaj za ta koncert. Po moje je bolj pomemben premik v glavi kot sama vaja. Vaja je samo tehnični vidik. Mi v skupini smo prijatelji. Nismo studijski glasbeniki, ampak ekipa, ki sodeluje že 18 let, saj se vidi," nam je v smehu dejal Rok.

V zadnjem času je sicer skupina zelo plodna. Njihov akustični album Izpod kovtra je namreč izšel le slabo leto po še vedno aktualnem Lajf, napovedujejo pa že izdajo nove plošče, saj imajo ogromno materiala, tako da so sprva razmišljali kar o četvernem albumu, nato pa so se zaradi stroškov (člani skupine ne živijo od glasbe, ampak jo ustvarjajo neobremenjeno in iz čiste ljubezni, kar se tudi vidi) odločili 'samo' za dvojnega.

"Album Izpod Kovtra ni The Best of album, čeprav so gor tudi naši trije hiti. Skupno je na njem 17 pesmi, ki so se same izluščile skozi prijatelje, skozi nas, skozi čas, je pa tudi nekaj novih: Izpod kovtra, Pogled čez ograjo življenja, Ko spleza čas po rami gor, A so to res tolk drugi časi? in Izštekani, ki so vse izrazito družbeno kritične," nam je o novem albumu povedal Rok. Ali so ga Izpod kovtra naslovili zato, ker tam nastaja večina pesmi, pa nam je Rok odvrnil: "Absolutno ne, saj je izpod kovtra malce težko igrati kitaro. Vedeli smo sicer, da bodo ljudje dobili to asociacijo, a naslovni komad ima tri kitice, od katerih ena govori o tem, kar si sama poudarila, ena pa o tem, kaj kovter lahko predstavlja, od naše čudovite države, ki tako lepo skrbi za nas državljane, da bi se človek najraje skril pod kovter in prespal ene deset let in se potem zbudil v lep sončen dan, namesto, da zunaj politične žbice padajo. Malo je že političen song, čeprav je zavit v ljubezensko pesem."