Ob misli na družino lahko omenim še eno, bolj tekmovalno obarvano misel. Pred slalomsko tekmo in prvenstvom nasploh, je bilo v medijih veliko napisanega o Avstrijcih. Nekateri novinarji so izpostavili tudi njihovo mladost in dejstvo, da so vsi štirje avstrijski slalomisti pravzaprav rasli skupaj z novo tehniko. Kdor začne razmišljati v tej smeri, bo prav gotovo zadel tudi ob moja leta. Res je, v primerjavi z mladim valom slalomistov, sem s svojimi 29 leti že pravi veteran, toda o tem do tega trenutka pravzaprav sploh nisem razmišljal. Zdi se mi, da tudi kolegi iz reprezentance ne razmišljajo o razliki v letih med tekmovalci. Na tekmah šteje le končni izzid. Na koncu odločajo stotinke in desetinke. Res pa je, da različni tekmovalci rezultate dosegamo na različne načine. Ko se spomnim na peklensko vzdušje, ki ga je v St. Antonu pred drugim tekom ustvarilo več deset tisoč gledalcev, se mi zdi, da sem bil pred odhodom na progo zelo hvaležen bogatim izkušnjam. To so izkušnje, ki jih lahko dobiš le z leti nastopanja na največjih tekmah. Moji mlajši nasprotniki res uporabljajo boljšo, novejšo tehniko smučanja, vendar nimajo teh izkušenj. Tudi zrelost prinaša v tekmovalnem smučanju določene prednosti. Z zrelostjo in številnimi tekmami, ki jih imaš za sabo, pa je povezano tudi večje število potovanj. Te nenehne selitve in življenje po hotelih verjetno težje prenašamo starejši tekmovalci, posebej tisti, ki se moramo vedno znova ločiti od družine.
Letošnja pot na najbolj oddaljeno tekmo svetovnega pokala je bila tako še za spoznanje težja, kot tiste v preteklosti. Po tako uspešnem nastopu bi se seveda želel poveseliti z najbližjimi in zvestimi navijači, vendar pravega časa za to ni bilo. Toda s tem se se sprijaznil, saj vem, da sezone nikakor še ni konec. Čeprav si v tem trenutku bolj kot vsega drugega želim počitka, se zavedam, da bo čas za to prišel šele po končani zadnji tekmi v Aareju. Zdaj je pred nami še nekaj zelo pomembnih preizkušenj. Najprej se seveda osredotočam na azijsko turnejo, kjer sem v preteklosti zelo uspešno nastopal. Lani sem tu, resda v Koreji, osvojil prvo slalomsko zmago. Letos bomo tekmovali na olimpijskih terenih na Japonskem, ki pa se mi zdijo v marsičem podobni tistim v Koreji. To pomeni, da mi sneg in smučišča ustrezajo, saj niso prezahtevna. Ker nas v Šigakognu čakata dva slaloma in veleslalom, bi rad na koncu razrešil še uvodno dilemo. Ali sem zdaj slalomist? Mislim, da je to še naprej le ena izmed panog, v katerih nastopam. Na veleslalomih sem se od nekdaj zelo dobro počutil, zato se kljub boljšim slalomskim dosežkom ne bom odrekal veleslalomu. Nasprotno. Svoje veleslalomske nastope bom skušal približati tisti ravni, ki mi trenutno uspeva v slalomu, saj sta si obe disciplini, kljub vsem razlikam, v marsičem podobni.
